To občasno naredi kateri od njih. V mislih ga blagoslovim in pokrižam, saj sem že prej, ko sem sedela ob Jezusovih nogah, vsakogar od mojih dragih, ne glede na to, kje živi, poimenovala z imenom, ga skrila pod Marijin plašč in jo prosila, naj jih varuje.

Sicer pa opažam, kako počasi dojemam svojo vlogo do mojih mladih družin, kako počasi se moji možgani prilagajajo. Vedno znova iščem možnosti in priložnosti in se sprašujem, kaj danes lahko naredim, česa ne smem opustiti ... Zavedam se, da ne smem nikoli reči, da me ta mladi ne brigajo več, češ: »Saj me nočejo poslušati. Naj se imajo, kakor hočejo!« Če bi tako mislila ali rekla, bi to pomenilo, da je moje srce polno neizpolnjenih pričakovanj, čemur bi sledila zagrenjenost.

Ubadam se z mislijo, kako starejši težko sprejemamo dejstvo, da se morajo mladi kljub našim izkušnjam in želji, da bi jim pomagali in jih česa obvarovali, učiti iz lastnih napak, da se mora vsaka generacija odločiti zase. Lahko pa jim stoji...