Ob tej priložnosti nas je obiskal škof dr. Franc Šuštar, ki je ob domačih duhovnikih g. Škulju, g. Bilandžiču in p. g. Robleku blagoslovil freske, vodil sveto mašo in se z vsemi župljani zadržal na kosilu in druženju ter tako z nami delil veselje ob zaključku velikega dela.

Škof dr. France Šuštar. FOTO: Tamino Petelinšek 

Sveti del rožnega venca 

Želja, da bi arkadni hodnik ob cerkvi, ki služi kot zavetje ob blagoslovu butar, velikonočnih jedil, nagovarjal k duhovni zbranosti tudi skozi podobe, je vzniknila ob zadnji večji obnovi cerkve. Pravi nagovor k freskam je bilo dejanje svetega papeža Janeza Pavla II., ki je veselemu, žalostnemu in častitljivemu delu rožnega venca dodal svetli del. 

FOTO: Tamino Petelinšek 

Del papeževega videnja krščanstva našega časa je rast naproti cilju, ki je svetost, sopotnica slednjemu pa je poživitev molitve rožnega venca. Na predlog g. župnika je bilo delo upodobitve petih skrivnosti svetlega dela rožnega venca zaupana mlademu slikarju Žigi Hriberšku.

Žiga Hriberšek. FOTO: Tamino Petelinšek 

Umetnikove misli ob ustvarjanju 

Žigo je po božji previdnosti pred leti pripeljala v našo župnijo ljubezen. Žiga zase pravi, da je ustvarjalec likovne umetnosti. Kreira na različnih področjih vizualnega izražanja: slikarstvu, ilustraciji, grafičnemu in predmetnemu oblikovanju. Mesece smo ga – marsikdaj skoraj z otroško radovednostjo – bolj ali manj skrivaj opazovali, kako se podobe pod njegovo roko zlivajo v celoto. In če je sprva naša radovednost bila naklonjena zlasti fizičnemu delu njegovega ustvarjanja, so z meseci rasle tudi duhovne spodbude k molitvi. Kdo vodi roko umetniku in kdo mojo roko, kdo bdi nad našimi potmi? 

Ko so nastale še zadnje podobe, nas je umetnik sam nagovoril s svojim razmišljanjem, skoraj meditacijo, ki je rasla v njem ob ustvarjanju:

V vlažni, hladni tišini jutra, pod arkadami, kjer se zdi, da se čas upočasnjuje in ima zrak skoraj otipljivo težo, začne freska razkrivati svojo čarobnost. Nekaj skoraj alkimičnega je v tem, kako postane pigment, ki se mukoma zmeša z vodo in gašenim apnom, del samega zidu. Postopek je boleče premišljen, kot nekakšno predano dejanje, vsaka poteza čopiča se zlije z ometom v nepovratno združitev. Z mirno in natančno roko. Freska diha, živi; potrpežljivim, ki jim prisluhnejo, šepeta svoje skrivnosti. Nekaj skoraj nadnaravnega je v tem, kako umetnost ustavi čas in ustvari most med tukaj in zdaj ter brezčasnim. Arkade, ki so nekakšen predprostor naše farne cerkve, počasi dobivajo novo podobo, novo življenje. Pet fresk, pet skrivnosti rožnega venca. Krst v Jordanu, kjer se odprejo nebesa in sestopi Duh ter pomazili svet z otipljivo, skoraj tipno milino. Svatba v Kani, kjer se voda spremeni v vino in navadno z božansko spretnostjo postane izjemno; prvi čudež šepeta o kraljestvu, kjer je veselje brezmejno in večno. Oznanilo Kraljestva, tapiserija prispodob in obljub, kjer je vsaka beseda seme luči, posajeno v rodovitno zemljo srca. Gre za radikalno preoblikovanje resničnosti, povabilo, da vidimo svet skozi oči božanske ljubezni in neskončnega usmiljenja. Ustanovitev evharistije, skrivnost nad skrivnostmi, kjer kruh in vino postaneta telo in kri. To je intimna, mistična izmenjava, večna oporoka ljubezni, ki ne pozna meja, zakrament, ki povezuje končno z neskončnim. Niz petih fresk zaključi Vnebohod, kjer se Kristus, ki kljubuje zemeljskim omejitvam, dvigne v nebo, človeška oblika pa se raztopi v ogromni prostranosti božanskega. Motivi, zasnovani z dobršno mero avtentičnosti in aktualizirani s pridihom sodobnosti, presegajo konvencionalno umestitev v čas in ponujajo vpogled v večnost znotraj minljivega. Prikazani sveti zakramenti so namreč trajno Božje darilo človeštvu, brezčasen most med končnim in neskončnim, ki nas vodi proti večnosti. Vsaka freska ne zapolnjuje le praznega prostora, temveč ga preobrazi, povzdigne. Je opomin, da praznina ni kraj obupa, ampak prostor potenciala, tiho povabilo k ustvarjanju, sanjanju, preseganju. Freska je dokaz človeškega impulza, da ujame božansko, da minljivo naredi trajno, da preseže vsakdanje. Je okno v svet, kjer sta sveto in profano v večnem ravnovesju, vsaka poteza pa tiha molitev.

FOTO: Tamino Petelinšek 

Vaša vera naj bo kot freska 

Arkadni hodnik naše župnijske cerkve poslej nagovarja k molitvi svetlega dela rožnega venca. Na dan našega veselja nas je škof dr. Šuštar ob podobah posebej spodbudil, da naj bo naša vera podobna freski – naj nas njena moč prežme tako kot se barva v freski prelije v malto. Naj ne bo površinska, saj bo sicer obledela, se odluščila, ampak naj zapolni vsak del naše biti. Naša molitev naj bo zbrana z vsemi skrbmi in radostmi, ki nam jih prinaša življenje.