Dober gospodar si namreč lahko tudi, če ne upravljaš z bogatijo, če ti časi niso naklonjeni, če si v še tako odmaknjenem kraju. To pa je za Bodrežane pomenilo vsaj to, da jim ni bilo treba iskati kruha drugod, da so lahko preživeli doma, da sta jima bila njihovo kamenje in prst vsaj toliko naklonjena, da se je dalo dostojno preživeti. Tako pa je vendarle bilo pri Cerovščkovih in pri sosedih. Pa še nekaj sta imela Valentinova starša, kar je šlo njima v prid: globoko vero v Boga! K temu je veliko pripomogla vera starih staršev, nasploh njihovega rodu, lepe zglede pa sta dobivala tudi pri romarjih na bližjo Sveto Goro in na nekaj ur hoda oddaljene Svete Višarje.

 V takem okolju se je Cerovščkov drugi sin Valentin 12. februarja leta Gospodovega 1774 rodil, dan zatem pa je bil, kot je bila tedaj navada z vsemi novorojenčki, tudi krščen. Krstil ga je domači kaplan Tomaž Draščik, Ivanov z Bodreža, skoraj Cerovščkov sosed. Valentinova botra sta bila Andrej Šuligoj in Marija T...