Vsako šolanje je bilo zato odvisno od iznajdljivosti in premožnosti domačega gospodarja in seveda tudi od ljudi, kot je bil Pismouk.

Po nedeljskem pogovoru z župnikom se je Cerovšček dokončno odločil. Da, čez zimo bo pripeljal v hišo Pismouka iz Tolminskih Logov, pa naj ga stane, kolikor hoče! Ena usta več ali manj! Jim bo že nekako zneslo. Pisati in brati pa naj se na­učita oba sinova, Tomaž in Tine. Potem pa bodo že videli, komu gredo puhštabi, kot so rekli črkam, bolje od rok in iz ust.

Tako se je v Bodrežu, dobre četrt ure hoda od Kanala, začela prva bodreška šola. Pozno jeseni še zunaj pod Cerovščkovim orehom, ko pa je začel s hribov pihati premrzel veter, pa ob ognjišču. Vse skupaj se je potem zavleklo precej v pozno pomlad. A kaj, ko je z učenostjo tako, da sama noče v glavo, odprte glave pa so tako in tako samo izbranci. Čeprav je bil na koncu v hiši Pismouk že kar malce nadležen, ga Cerovšček ni odgnal stran. Pač pa je bil prisoten prav vsako drugo nedel...