Neke poletne noči se usede na balkon; redke minute miru v mestu, ki se v tem nočnem pejsažu zdi, kot da sploh ni mesto. Tako nenavadno je, kot da je vse skupaj privid: ne samo polprazne hiše, kjer ob tej uri v dopustniških dneh komaj gori kakšno okno; še bolj nenavaden je občutek, da je popustila tesna mreža obveznosti in urnikov, ki sicer pritiska skozi leta tako vztrajno, da je sploh ni več čutiti, in deluje pravzaprav kot nekakšna opora, kot sila, ki sama vleče življenje; ki človeka pogosto odrešuje razmišljanja in jo zaradi njene samoumevnosti ne razločuje več dobro od smisla. Skorajda občutek nelagodja je v tej hipni sprostitvi, kot bi balkon zalil temni zgodnjeavgustovski zrak: nikogar ni, ki bi s kako brezvezno, nepotrebno besedo spet zategnil tisto mrežo ali že zgolj s svojo navzočnostjo spet potegnil misli na površino vsakdanjosti. Seveda so vse to samo trenutki, a vendar: trenutki, ko se najprej zazdi, da sedi na robu, potem pa se robovi vsakdanjosti odmaknejo tako, da so...