V vsem je prepoznavala Boga in ga častila. Ljubezen do Boga je bilo njeno življenje. Bl. Elizabeta si je za vodilo svojega ravnanja izbrala vzklik: »Moj Bog, ljubim te nad vse.« Že v otroštvu zaradi bolezni ni mogla dvigovati rok, zato ni razmišljala o poroki. A spoznala je Antonia, ki je postal njen mož in oče sedmih otrok. Družina je bila zgled pristnega krščanskega življenja in tudi javnega izpovedovanja vere. Ko je ovdovela, otroci pa so odrasli, se je zaobljubila čistosti. Posvetila se je molitvi ter služenju ubogim. Zaradi šibkega zdravja se je njeno romanje v Sveto deželo končalo v Rimu, kjer se je posvetila Bogu, bila je sodelavka Zveze katoliškega apostolata. Mnogi so se k njej obračali kot k duhovni voditeljici.

Oznanjevala je Boga usmiljenja, predvsem pa z zgledom žarčila resnico: »Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.«