Življenje bl. Josefe je bilo prepleteno s karmeličansko in vincencijansko duhovnostjo. V njeno otroštvo je zarezala mamina smrt, po kateri je očetu pomagala skrbeti za sorojence in bolno babico. Pogumno je sprejela dolgoletno odgovornost. Ob vsakodnevni udeležbi pri sveti maši in redni molitvi je po zaobljubi večne čistosti vse svoje življenje posvetila Jezusu. Po zgledu sv. Vincencija se je posvetila pomoči revnim, bolnim in ostarelim, mlade ženske vseh slojev pa zbirala v šoli vezenja, kateri je pridružila skupno molitev in duhovno vzgojo, da bi razločevale svoje poklicno poslanstvo. Njen zgled ne navdihuje, ker bi bila deležna izjemnosti v svojih talentih ali doživetjih, temveč ker je posvečevala povsem običajni vsakdan.

Pa je sploh še kaj bolj izjemnega kot sredi povsem običajnega z vsem svojim bitjem pričevati Zanj, ki mu ni para, kar se izjemnosti tiče?