Zavetnik: svojega krstnega patrona, mesta Fossano

Atributi: škofovski ornat z moceto in pektoralom

Po študiju v Montpellieru, Mondovi ter Padovi in Turinu je Janez s komaj štiriindvajsetimi leti dosegel kar dva doktorata: v zdravilstvu in modroslovju. Že kot študent je slovel kot izredno nadarjen, zato je brez težav postal profesor medicine in imel kmalu obsežno zdravniško prakso. Bil pa je vsestransko nadarjen, saj je poleg tega pisal verze in se glasbeno udejstvoval. Temu »primerno« je tudi Bog posegel v njegovo življenje, ko ga je pri neki maši tako zelo pretresel spev »Dies ire« (Strašen dan bo dan plačila), da je jasno začutil, da ima z njim posebne načrte, čeprav še ni vedel, kakšne. Kmalu nato je postal osebni zdravnik poslanika savojskega vojvode pri Svetem sedežu. Tako je opustil vse dotedanje delo in se z njim preselil v Rim. Tu je v prostem času s pomočjo Roberta Bellarmina študiral teologijo in spoznal Filipa Nerija. Ta mu je tudi svetoval (potem, ko ga je mikalo vstopiti v kartuzijanski red), naj raje vstopi v red oratorijancev, saj ni poklican za strogo samostansko življenje. Upošteval je njegov nasvet in bil pozneje posvečen v duhovnika. Komaj nekaj let po posvečenju so ga že poslali v Neapelj, kjer naj bi ustanovil novo redovno hišo. V mestu je zaslovel s svojimi pridigami, zlasti še potem, ko se je neka sloveča operna pevka pod vtisom njegove pridige spreobrnila in dala svoj pevski dar na voljo Cerkvi. Tudi sicer se je Janez Juvenal veliko posvečal glasbi; med drugim je izdal pesmarico in raznim napevom dodal versko besedilo. Ni pa ob tem zanemarjal tudi drugih področij: ustanovil je družbo pobožnih žena, ki so po bolnišnicah obiskovale neozdravljivo bolne in jim dajale gmotno in duhovno pomoč in tolažbo. Po desetih letih je bil poklican nazaj v Rim, a ker je slutil (in vse je o tem govorilo), da bo izbran za eno izmed praznih škofovskih mest, je preprosto izginil in pol leta ni nihče vedel, kje je. Nekajkrat so ga sicer videli v Rimu, drugače pa je potoval iz kraja v kraj. Ko je »nevarnost« za nekaj časa minila, se je na ukaz vrnil v Rim, čeprav ga je še vedno vleklo v samoto. Naslednjič pa se ni mogel več izmuzniti. Imenovan in posvečen je bil za škofa v Saluzzu, pri tem pa imel na začetku kar nekaj težav, saj zaradi političnih ovir ni mogel takoj zasesti škofovskega sedeža. A glas svetosti ga je prehitel, saj so ga pozneje, ko je lahko začel vizitacijo svoje škofije, ljudje že imeli za svetnika. Povsod so k njemu prinašali bolnike in trpeče in mnoge med njimi je tudi dejansko ozdravil. Imel je tudi nenavaden dar, da je marsikomu napovedal bližajočo se smrt, zato da bi se lahko pravočasno pripravil oz. spreobrnil. Kljub tako veliki dobroti pa se je njegovo zemeljsko življenje žalostno končalo. Neki maščevalen menih, ki ga je škof Juvenal prej bratovsko posvaril in opozoril na nedovoljeno razmerje z neko redovnico, mu je namreč zastrupil vino pri kosilu po žegnanjski slovesnosti v Saluzzu. Umrl je še isti dan.

Ime: Ime Janez je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«. Drugo ime pa je dobil po zavetniku rodnega mesta, sv. Juvenalu iz Narnija.

Rodil se je 19. oktobra 1545 v Fossanu v Piemontu v Italiji,
umrl pa 31. avgusta 1604 v Saluzzu, prav tako v Italiji.

Družina: Rodil se je v bogati in politično zelo angažirani družini, oče mu je priskrbel najboljšo šolsko vzgojo.

Zavetnik: Poleg svojega krstnega patrona velja za zavetnika domačega mesta Fossano.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot sivolasega moža z brado, v škofovskem ornatu z moceto in pektoralom. Običajno moli pred križem ali Najsvetejšim.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 9. februarja 1890 razglasil papež Leon XIII.

Goduje: 30. avgusta.