»Prvo zdravljenje, ki ga potrebujemo v bolezni, je bližina, polna sočutja in nežnosti,« je zapisal papež Frančišek v poslanici za 32. svetovni dan bolnikov. »Poskrbeti za bolnega zato najprej pomeni poskrbeti za njegove odnose, za vse njegove odnose: z Bogom, z drugimi – domačimi, prijatelji, zdrav-
stvenimi delavci, s stvarstvom in s samim seboj.« Vsi smo poklicani, da si prizadevamo, da se to zgodi. Za začetek moramo upočasniti korak in se ustaviti ob bolnem. Biti preprosto ob njem in postati bližnji. »Ustvarjeni smo, da bi bili skupaj, ne sami,« jasno izpostavi papež. »Izkustvo zapuščenosti in osamljenosti nas prestraši, je boleče in celo nečloveško. To postane še toliko bolj v času krhkosti, neodločnosti in negotovosti, ki so pogosto posledica katere koli nenadne resne bolezni.«

Mnogi čas starosti in bolezni preživijo v osamljenosti ali celo v zapuščenosti, ko vse močnejša »kultura individualizma povzdiguje uspešnost za vsako ceno in goji mit učinkovitosti, posta...