V 1. številki Bogoslovnega vestnika, izdaja ga Teološka fakulteta v Ljubljani, za leto 2023, je objavljenih 16 prispevkov. Uvodoma so objavili predavanje Marija Jožeta Osredkarja Molitev kot izraz prepoznavanja Božje prisotnosti, ki ga je imel na Tomaževi proslavi 2023.

Slomškov rod in njegova povezanost s Cerkvijo

Boris Golec je objavil raziskavo Slomškov rod in njegova povezanost s Cerkvijo (ob 160. obletnici smrti bl. Antona Martina Slomška). Obravnava vezi ter odnose prednikov in sorodnikov bl. škofa Antona Martina Slomška (1800–1862) s Cerkvijo in duhovniki. Šlo je za zelo raznolik nabor relacij. Slomškov rodni dom na Slomu v župniji Ponikva je bil stoletja podložen cerkvenemu zemljiškemu gospostvu Gornji Grad. Bodoči škof je odraščal kot podložnik ljubljanskega škofa, njegov dom pa je imel dobrih sto let pred Slomškovim rojstvom v lasti duhovnik. Praded Štefan Slomšek je nedaleč od Sloma zgradil podružnično cerkev sv. Ožbolta in imel dva sinova duhovnika, Blaža in Primoža Leopolda Slomška. Ded Gašper se je poročil z nevesto z zvenečim priimkom Apat (v pomenu opat), dedov brat Matevž pa z nečakinjo znanega župnika in matematika Mateja Vrečerja. Dedova družina, ki je živela v Šaleški dolini, je bila tesno povezana z lokalnimi duhovniki. Škofov oče Marko je imel po materini strani bratranca duhovnika Jurija Apata iz Velenja. Kot četrti iz Slomškovega rodu je postal duhovnik Janez Slomšek iz Družmi­rja pri Šoštanju, eden od Gašperjevih pravnukov, ki mu je mašniško posvečenje podelil sam škof Slomšek.

Partizanski umor duhovnika iz Prečne Janka Komljanca leta 1942

Pavlina Bobič je raziskala partizanski umor duhovnika iz Prečne Janka Komljanca leta 1942 (obrazi okupacije in eliminacije 1941–1942). Druga svetovna vojna in okupacija slovenskega ozemlja sta v njenih ambicijah po popolnem prevzemu oblasti odprli pot eliminacijskim načrtom komunistov. Politično podtalje je bilo sestavljeno iz pobud različnih gibanj in posameznikov, vse skupaj pa se je kresalo ob vprašanju smisla in oblike odpora. Janko Komljanec je bil med prvimi politično izoblikovanimi podeželskimi duhovniki na Dolenjskem, ki so ga komunisti »določili« za »narodnega izdajalca«, torej za osebo, ki jo je bilo potrebno kar najučinkoviteje odstraniti oz. eliminirati še pred izbruhom komunistične revolucije v Ljubljanski pokrajini. Proces izničenja je obenem prikaz mehanizma izvorno lokalnega nasilja in njegovih protagonistov, ter oris okolja, ki je (revolucionarno) nasilje sploh omogočil.

Vezi župnika Antonija Hlonda (Chlondowskega) s Slovenijo

Ivan Platovnjak in Arto Mutanen pišeta o verskem vedenju, Jose Maria Salvador-González o ustvarjenem svetu kot Stvarnikovem vestigiumu v estetiki sv. Bonaventure. Alan Tedeško analizira Psalma 1 in 2 kot uvod v psalter. Armada Riyanto, Robertus Wijanarko, Gregorius Tri Wardoyo, Yustinus Yustinus, Kusno Bintoro in Wiel Bellemakers so osvetlili Memorio passionis misijonarjev iz vrst lazaristov med japonsko invazijo (utrinek iz stoletnega misijona lazaristov v Indoneziji). Ireneusz Celary in Henryk Olszar sta prikazala osebne in glasbene vezi župnika Antonija Hlonda (Chlondowskega) SDB s Slovenijo.

Ekumenska pot papeža Frančiška

Liza Primc piše o ekumenski poti papeža Frančiška. Slawomir Bukalski in Adam Falewicz pišeta o zakonski communio amoris kot poti do svetosti (pogled spodbude Familiaris consortio). Klemen Kocjančič je analiziral Katoliško Cerkev na Slovenskem in krizno komuniciranje v prvem letu epidemije covid-19, Aleksandra Klos Skrzypczak pa kakovost človeškega življenja v času pandemije s poljske perspektive. Irena Švab Kavčič piše o percepciji duhovnosti in duhovne oskrbe pri zaposlenih v slovenskih domovih za starejše. Marcel Mojzeš je šel po sledi od reforme liturgije skozi metamorphosis do oblikovanosti po Kristusu. Zoran Turza in Kata Amabilis Jurič pišeta o okoljskem udejstvovanju v katehezi (kritična analiza razumevanja odnosa med katehezo in skrbjo za okolje v novem Pravilniku za katehezo). David Kraner razmišlja o sodobnem učitelju, komunikaciji in resonanci v odnosih.

Leta 1960 so podelili prvi častni doktorat Teološke fakultete

V 2. številki Bogoslovnega vestnika, izdaja ga Teološka fakulteta v Ljubljani, za leto 2023, je objavljenih 16 prispevkov. Bogdan Kolar piše o škofu Antonu Vovku kot prvem častnem doktorju Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Teološka fakulteta je bila pri ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 ena od pet ustanovnih članic. Zakonodaja o delovanju univerze (in tudi drugih na ozemlju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslavije) se je oblikovala le postopoma. Isto je veljalo za ureditev podeljevanja doktorskih nazivov. Fakulteta je doktorat prvič podelila leta 1923. Po letu 1952, ko Teološka fakulteta v Ljubljani ni bila več del javnega šolskega sistema, so zanjo veljala le cerkvena pravila, akademski nazivi so se podeljevali v imenu Svetega sedeža. Tako je bilo urejeno tudi podeljevanje doktorskih nazivov. Leta pa 1960 je bil podeljen prvi častni doktorat; prejel ga je veliki kancler škof Anton Vovk, in sicer zaradi svojega zavzemanja za ohranitev fakultete ter zaradi vsestranskega podpiranja njenega pedagoškega in raziskovalnega dela v desetletju po njeni izključitvi iz javnega šolstva. Do tedaj je bilo doseženih 51 doktoratov teologije.

Kip škofa Antona Vovka v ljubljanski stolnici. FOTO: Ivo Žajdela

Redovnice v slovenskih komunističnih zaporih

Neža Strajnar je pod naslovom Zaprte po nedolžnem objavila prispevek o redovnicah v slovenskih komunističnih zaporih. Po drugi svetovni vojni na Slovenskem jih je komunistična oblast krivično obtožila in »obsodila« na zaporne kazni. Predstavila je podatke o tem, koliko redovnic so komunisti po vojni zaprli ter kako dolgo in zakaj so prestajale kazen. Opisala je, kako je režim ravnal z ženskimi redovnimi skupnostmi, kako jih je obravnaval povojni sodni sistem in kakšne so bile razmere v ženskih kazenskih ustanovah. Na podlagi analize t. i. zaporniških dosjejev, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije (Fond AS 1267, Republiški upravni organi in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij), avtorica ugotavlja, da je skupna značilnost redovnic pokončna drža, trdnost v veri, zvestoba lastnim prepričanjem – in kljubovanje represivnim ukrepom komunističnega sistema.

Odpuščanje kot pot do odrešenja

Jože Krašovec piše o vsebinah in oblikah v koncepcijah, prikazih ter razlagah nasprotij in protislovij v filozofiji, v študijah o Svetem pismu in v teologiji. Matic Kocijančič pod naslovom »Živeti je dobro, umreti je hudo« razmišlja o vitalističnem jedru etike svetosti pri Tinetu Hribarju. Michal Wyrostkiewicz in Marek Petro pišeta o laži kot antropološkem uničenju, Karol Jasirnski o pojmovanju ateizma pri Tomášu Haliku. Andrzej Slowikowski je pod naslovom Odpuščanje kot pot do odrešenja predstavil soteriološki prikaz odpuščanja v Kierkegaardovih verskih spisih in njegovem pomenu za imanentno etiko. Nik Trontelj razmišlja o možnosti verske izkušnje v življenju sodobnega človeka v teološkem nauku Franca Rodeta. Irena Avsenik Nabergoj piše o razvoju metode semantičnih polj ob primeru hebrejskega pojma resnice.

Glasbeni viri iz marenberškega samostana dominikank

 Krešimir Šimić je predstavil Ecovo Linguo Edenico in druge jezike, biblično-teološko kritiko semiotike Umberta Eca. Octavian-Mihai Machidon pod naslovom Od strahu do teoze razmišlja o patrističnih razmišljanjih o umetni inteligenci. Remigijus Oželis je osvetlil pelikana, krščanski simbol, ki upodablja žrtvovanje Jezusa Kristusa. Boštjan Udovič pod naslovom »Kakó dolgo bo smel tako zaničevavno govoriti o našem mojstru?« piše o Gregorju Riharju in cecilijanskem gibanju. Marko Motnik odkriva glasbene vire iz marenberškega samostana dominikank. Ho-woog Kim in Jun-ki Chung sta šla po sledi zgodovine protestantizma v Ukrajini. Blaženka Valentina Mandarić, Gordana Barudžija in Denis Barić so predstavili medkulturne kompetence in vseživljenjsko učenje učiteljev na Hrvaškem.