Jeza je pogosto razumljena kot negativno čustvo. Nekaj, česar se izogibamo. Nekaj, česar ne želimo čutiti. Predvsem pa ne želimo, da bi se drugi jezili na nas. Jezo včasih razumemo kot znak izgube nadzora ali osebnega neuspeha. Skratka, jeza je slaba. A kljub temu jo čutimo. Pride. In ker z njo ne znamo ravnati, pogosto v odnos vnese neugodje: izbruhnemo in ranimo drugega, ali pa jo zadržujemo, dokler med nama ne nastane tišina.

Jeza sama po sebi ni problem. Ni prijetna, ni pa niti negativna. Neugodje, ki ga prinese v odnos, ne izhaja iz čutenja, ampak iz izražanja jeze. Ker je ne razumeva in ne izražava prav, postane med nama nevarno in ogrožajoče. Vse to vodi v obrambe in odmik. Če pa bi se naučila jezo razumeti drugače, bi lahko postala samo priložnost. Priložnost za večje razumevanje drug drugega.

Ko jeze ne znava nositi, se oddaljiva

Neustrezno izražanje jeze v odnos hitro vnese napetost. Ostri toni, očitki, kritiziranje, sarkazem, cinizem ali molk ranijo. Jeza nas pogosto ugrabi ...