»Bolj živa kot kdaj koli«

Chiara Corbella Petrillo, za katero teče svetniški postopek, se je skupaj z možem Enricom odločila, da ne prekine nosečnosti pri prvem in drugem otroku, za katera so preiskave pokazale, da imata hude nepravilnosti. Umrla sta kmalu po rojstvu. Med tretjo nosečnostjo je bil otrok zdrav, vendar je tokrat zbolela Chiara, odkrili so ji raka na jeziku. Zdravljenju se je zaradi otroka odpovedala. Umrla je 13. junija 2012 pri 28 letih. V pogovoru za Famille Chrétienne sta mož Enrico in br. Vito d'Amato, duhovnik in družinski prijatelj, pripovedovala o Chiari in zadnjem obdobju njenega življenja. Enrico, kako ste preživljali zadnje mesece življenja svoje žene? Enrico: Bili so boleči in čudoviti. Chiaro je vse bolelo, a uspelo se nama je skupaj soočati z vsakim dnem – stvar za stvarjo. Najino zakonsko življenje se je skozi preizkušnjo le še poglobilo. Gospod je bil resnično prisoten med nama. Izjemno lepo je, da te Kristus sam spremlja pod tvojim križem! Chiara je lahko preživela svoje zadnje ure pred Jezusom, izpostavljenim pred njenimi očmi. Z občudovanjem sem gledal, kako je zaljubljena v svojega nebeškega Ženina, svojega ljubljenega Jezusa, ki jo ljubi veliko bolj kot jaz. Ali ste morda ljubosumni na Jezusa? Enrico: Ne morem biti ljubosumen, saj ga imam tudi jaz rad! To je edini Ženin, ki nikoli ne razočara … Chiara je šla naproti Njemu, ki ga ljubi! Iz te ljubezni do Kristusa je črpala svojo ljubezen za zakon. Brat Vito, kako si razlagate veselje med Chiarinim pogrebom 16. junija? Br. Vito: Kot odgovor na molitev. 4. aprila, ko je od zdravnikov izvedela, da ji ne morejo več pomagati, se je Chiara vrnila domov in to vest povedala družini in prijateljem. Vsi so bili zelo poklapani. Ta- krat je Chiara dejala: »Gospod, prosi me, kar koli hočeš, a če bodo vsi tako žalostni, tega ne bom zmogla!« Bila je uslišana – še nikoli nisem imel pogreba v tolikem veselju. Kaj je po vašem mnenju skrivnost veselja? Br. Vito: Njena življenjska logika: ničesar ne moremo posedovati kot nekaj, kar nam pripada, temveč vse sprejemati kot dar. Chiara je vse sprejemala kot dar in se znala zahvaliti tistemu, ki daje. Prestala je res težke situacije, iz njih se je izvila z dejanjem izročitve, s čimer je priznala, da obstaja Nekdo, ki bdi nad njo in ima načrt za njeno življenje. Svoje življenje živiš kot dar in ga daruješ ali pa skušaš imeti vedno več in te je strah, da bi to izgubil. Tako lahko druge dojemamo kot grožnjo, celo svojega otroka. Kaj bi rekli tistim, ki ne občutijo takega poguma? Br. Vito: To, da sem videl, kako je Chiara zaključila svoje zemeljsko življenje, je bila zame velikanska lekcija: dojela je, da smo ustvarjeni za večno življenje in da se to življenje začenja že na zemlji. Ko sem jo opazoval, sem spoznal, da moramo meriti življenje z njegovega konca. Chiara je umrla vesela, ker je gledala na življenje s konca in ni obžalovala nobene svoje odločitve. Večkrat je pričevala, da bi jo v primeru, da bi splavila Mario, nenehno preganjala ena sama stvar: pozabiti tisti dan. Tako pa je bilo njeno rojstvo, prav tako kot Davidovo, izjemno veselje! Zaradi tega vam želim lepo smrt, tako lepo, kot je bila njena. Saj doživeti lepo smrt pomeni, da smo imeli dobro življenje. Želim vam, da živite kot Božji otrok, da ne boste nikoli umrli. Enrico: Dolgo časa sem v srcu nosil vprašanje o tistem stavku v evangeliju, ko Jezus reče, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko. V jutru zadnjega dne, okrog osme ure, sem si upal vprašati Chiaro to, kar me je mučilo: »Ljubica, je Gospodov jarem res prijeten?« Težko je dihala in govorila, a je z nasmehom razločno odgovorila: »Ja, Enrico, zelo prijeten.« Umrla je opoldne. Videli smo umreti srečno žensko. Ali ljubite križ? Enrico: Ne, ne ljubim križa, tudi Chiara ga ni. Ljubiva Tistega, ki je na križu. Dragoceni biser, ki sva ga odkrila v teh letih, je, da križ postane lahek, če ga živimo s Kristusom. Ter da ni tako grd, kot se zdi, če nas združuje z Njim! Če veš, da te Bog želi ljubiti v ognju, potem se vržeš v ogenj! Vaša prva dva otroka sta se rodila prizadeta in sta zelo hitro umrla. Kako ste to doživeli? Enrico: Kot preizkušnjo in kot milost. S pomočjo njiju sva razumela, da v resnici ni razlike med življenjem, ki traja 30 minut, in življenjem, ki traja sto let. Za vsemi skrbmi in stiskami se skriva večja Gospodova milost, ki nam pomaga rasti v ljubezni. In tako se vsakič bolj zaljubimo … Zaljubimo? Enrico: Zaljubimo drug v drugega, zaljubimo v Jezusa. Njegova ljubezen naju ni nikoli razočarala. Živela sva polno življenje in ljubezen, ki je bila močnejša od smrti. Prejela sva milost, da nisva postavljala meja, omejitev njegovi milosti. Rekla sva »da« in se Jezusa oprijela z vsemi svojimi močmi. Saj je bilo to, kar naju je prosil, večje od naju. Tega ne bi mogla živeti sama. Molili ste za Chiarino ozdravitev, pa vendar ni bila ozdravljena. Ali niste zaradi tega jezni na Boga? Enrico: Vsak dan sva molila za ta namen. A v prepuščanju, da ne veva, kaj je najbolje. Ko sva konec aprila izvedela za diagnozo, sem bil objokan. Chiara mi je rekla: »Enrico, če bi vedel, da ta žrtev, ki ti jo predlaga, lahko odreši deset ljudi, bi jo sprejel?« »Da, sprejel bi jo, a le z njegovo milostjo.« »Tudi jaz, Enrico. Zato molim za svoje ozdravljenje, a si ga v resnici ne želim.« Br. Vito, kako bi povzeli Chiarino duhovno sporočilo? Br. Vito: Bolj natančno je reči Enricovo in Chiarino sporočilo. Chiara se je posvetila Jezusu s tem, ko se je podarila Enricu in obratno. Pokazala sta lepoto in omejenost človeškega zakona. Lepoto v tem, ker v italijanščini beseda »coniugi« (sozakonca) pomeni tista, ki nosita isti jarem. Enrico in Chiara sta nosila isti jarem v Jezusu. Povezala sta se z zelo močnim zaveznikom: z Njim sta prehodila poti, ki so nedosegljive zgolj z našimi močmi. In omejenost: resnični zakon je med Stvarnikom in njegovo stvaritvijo. Vsi smo namenjeni povezanosti z Njim. Če je Kristus ženin Cerkve, je tudi ženin vsake duše. Poročni obred poudarja vrednost človeške ljubezni kot podobo Božje ljubezni, in poudarja, kako zelo Bog kliče zakonca, da se ljubita, da jima bo nekega dne dal delež svoje večne ljubezni. Chiara je prišla do poroke z Bogom prek človeškega zakona. Enrico, kako govorite s Franciscom o njegovi materi? Enrico: Vsako jutro pred njeno sliko (kliče jo »mami«) zmoliva posvetitev Mariji, ki sva jo s Chiaro skupaj molila. Kasneje mu bom poskušal povedati: »V življenju je najpomembnejše, da se pustiš ljubiti, da boš lahko ljubil in umrl srečen. To je tvoja mami v polnosti živela.« Pustila se je ljubiti in v nekem smislu sem prepričan, da sedaj ljubi ves svet. Čutim, da je bolj živa kot kdaj koli. To, da sem jo videl umreti srečno, zame ni le izjemna tolažba, ampak tudi poraz smrti: zagotovilo, da nas na »drugi strani« čaka nekaj neslutenega.

»Bolj živa kot kdaj koli«

»Bolj živa kot kdaj koli«

Enrico, kako ste preživljali zadnje mesece življenja svoje žene?

Kitice ob očetovi smrti

Duhovne vaje duhovnikov s kardinalom Francem Rodetom

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.