Partizansko bolnico Franjo so postavili v zelo skritem majhnem kanjonu pod Poreznom, severno od Cerknega. Delovala je slabo leto in pol ob koncu druge svetovne vojne. Nastala je na ozemlju, kjer ni bilo več italijanskih oblastnikov, nemški zavojevalci pa so tam v glavnem skrbeli, da so lahko iz bližnjega idrijskega živosrebrovega rudnika odvažali dragoceni plen. Med njenim delovanjem so potekale tri večje ofenzive, in sicer aprila in junija 1944 ter marca 1945. Zaradi učinkovite organizacije partizanske sanitete je Bolnica Franja delovala na visoki strokovni in organizacijski ravni. Spoznanja, kako v saniteti konspirativno delovati, kako obvladovati infekcijske bolezni, katere preventivne ukrepe izvajati, katera cepiva uporabljati, kako se lotevati ozeblin, tetanusa, plinske gangrene in drugega, katere informacije imeti ... so bile velikega pomena. Uporabljali so domišljene formularje za popise bolnikov in ranjencev, ki so jih glede na možnost stacionarnega dela, predvsem med septembrom 1944 in aprilom 1945, skrbno izpolnjevali, ne le v centrali, tudi v zunanjih oddelkih Franje, kjer so bili nastanjeni lažje ranjeni. Praktično ves čas obstoja so imeli takrat najboljši sanitetni material in najučinkovitejša zdravila, saj so jih, ob nezanemarljivi domači preskrbi, prejemali v obilnih anglosaksonskih letalskih pošiljkah. Tudi hrane je bilo večinoma dovolj, celo boljših živil, kot so mleko v prahu, kava in čokolada. Domačini so bolnico sprejemali, večinoma tudi podpirali ter lokacijo ohranjali tajno.

V njej je v slabem letu in pol delovalo okoli 40 ljudi. Ob dveh večjih nemških ofenzivah, ko so v oskrbo dobili večino ranjencev, so tam po najboljših močeh oskrbeli okoli 600 pomoči potrebnih. Okoli 180 jih je prestalo večje operacije, 74 jih je umrlo.

 Milojka Magajne, urednica knjige Franja. Spomin in opomin. FOTO: Ivo Žajdela

Deset prispevkov o bolnici Franji

Čeprav je bolnica Franja ves čas obravnavana in predstavljana kot dragulj partizanskega zdravstva, sta bila njena protagonista, dr. Franja Bojc in dr. Viktor Volčjak, v zakulisju skoraj žrtvi komunistov. Brez upora treh takrat vplivnih zdravnikov bi ju ubili.

Gornje sem povzel iz prispevka dr. Zvonke Zupanič Slavec v knjigi, zborniku prispevkov, Franja. Spomin in opomin, ki jo je izdal Mestni muzej Idrija, uredili pa sta jo Milojka Magajne in Ivana Leskovec. V njej so objavili deset prispevkov. Damijan Guštin je opisal razmere na območju Primorske in Cerkljanske med drugo svetovno vojno. Blaž Štangelj je osvetlil partizanske bolnice na Slovenskem. Boris Mlakar piše o življenju na Cerkljanskem v obdobju med obema vojnama. Milojka Magajne je opisala Bolnico Franjo, Darko Viler in Milojka Magajne pa njene protagoniste. Samo Bevk se je dotaknil zamolčanega procesa proti Franji Bojc in Volčjaku. Ernesta Drole je predstavila oblikovanje varovanega območja spomenika bolnice Franja, Ivana Leskovec bolnico Franjo kot spomenik, Gojko Zupan pa kot spomenik humanosti »med prazgodovino in sedanjostjo«. Knjiga je opremljena s številnimi fotografijami.

Dva politkomisarja sta Franjo Bojc skoraj ugonobila

Naj v nadaljevanju povzamem pisanje Zvonke Zupanič Slavec iz njenega prispevka Zdravljenje v Partizanski bolnici Franji – od brezmejnega humanizma do revolucionarnih zlorab zdravništva (termin revolucionarni je seveda sopomenka za komunistični).

Dokler člani preiskovalne komisije niso obiskali dr. Franje Bojc, je življenje v bolnici gladko teklo, je zapisala Zupaničeva. Ob vsej prezaposlenosti in nenehnem trudu, da bi uredila še vse mogoče, je spregledala nezadovoljstvo pomočnika politkomisarja, mladeniča z grdim zlomom stegnenice, česar se pogosto ne da dobro zdraviti. Zdelo se mu je, da mu zdravnica kot politični osebi, funkcionarju, ne namenja boljšega zdravljenja, si ne jemlje zanj več časa, mu ne namenja boljše hrane kot drugim ipd. Zato se je preko svojega političnega vpliva odločil za njeno kaznovanje. Ta bolnik je bil Branko Karapandža - Matjažek, po rodu hrvaški Srb iz Gorenje Dubrave pri Ogulinu, takrat namestnik politkomisarja 31. divizije. Pozneje veleposlanik na Novi Zelandiji, v Zahodni Samoi in na otokih Fidži (1975–1980)

Desno Franja Bojc aprila 1945. Vir Cerkljanski muzej

Tri mesece so ju mrcvarili s pretnjo umora

Proti koncu julija 1944 so komunistični nasilniki dr. Franjo vodili od bolniške sobe do sobe in začudene bolnike spraševali, komu vse je še naredila krivico, nad kom vse se je še obnašala vzvišeno, vojvodsko, buržujsko ... Iz soteske so jo odgnali pod stražo ter jo med 26. julijem in 4. oktobrom 1944 zasliševali na Lokvah, v tem času je bila tudi odsotna iz bolnice. Podobno se je zgodilo z dr. Viktorjem Volčjakom. Javni tožilec pri višjem vojaškem sodišču 9. korpusa Božo Kobe je 22. avgusta 1944 vložil obtožnico, v kateri je za oba zdravnika predlagal smrtno kazen.

Obtožnico so sestavili približno tri tedne po aretaciji, še nadaljnjih šest tednov pa je trajalo, preden so obtožena uspeli rešiti pred smrtno obsodbo ter vrniti na delo. Oprostili so ju po posredovanju vplivnih zdravnikov, dr. Bogdana Breclja, dr. Franca Novaka in dr. Franca Derganca.

Smrtna »obtožnica« komunističnega »tožilca« Boža Kobeta proti Franji Bojc 22. 8. 1944.

Za politkomarje je bil zdravnik eden izmed buržujev

»Načelnik Sanitetnega oddelka pri GŠ doktor Luka /Franc Novak/ je takoj, ko je izvedel, kaj se dogaja, poslal radiogram: Ne aretirajte zdravnikov! Pošljite pa takoj pritožbe proti njihovemu delu!«. Dr. Bojc so 4. oktobra 1944 poslali nazaj v bolnico, dr. Volčjaka pa so degradirali in poslali v Benečijo z nalogo, da tam organizira saniteto.

Kaj se je pravzaprav dogajalo? Boljševistična revolucija, oziroma natančneje rečeno, komunistično nasilje. V njej je bil zdravnik eden izmed buržujev, proti katerim so ljudi hujskali z revolucionarno ideologijo. Negovalnemu osebju so govorili, da zdravnik sabotira svoje delo, zato ga morajo nadzirati in ovajati. Denunciacija (ovajanje) je bila preizkušena metoda, politkomisarji pa so bili v partizanskih bolnicah zdravnikom nadrejeni. Kot na vseh področjih.

Poniževali so ga vsak dan in sistematično vsi

Primera političnega nasilja nad dr. Franjo Bojc in dr. Viktorjem Volčjakom nista bila osamljena. Med najvidnejšimi partizanskimi zdravniki je o tem poročal poznejši akademik dr. Igor Tavčar, ki je opominjal: »Komisarjev v vojski ni treba!« Dr. Milan Starc je bil npr. več kot leto dni zaprt, ker je izpolnjeval Hipokratovo zaprisego in zdravil tudi nemške ujetnike.

Prispevek je dr. Starc objavil leta 1980 v reviji Zaliv, ki jo je v Trstu izdajal Boris Pahor. Dr. Starc je opisal odnos borcev do zdravnikov in zapisal, da so »šteli zdravnike med reakcijo, aristokrate ali izkoriščevalce, ne glede na to, ali je bil zdravnik mlad ali star, siromašen ali bogat. Bolničarke so v strahu pred sabotažo stalno nadzirale zdravnikovo delo. Sabotaža je bila beseda, ki so jo borci uporabljali vsak dan. /.../ Na vsakem koraku se je zdravnik moral zavedati, da spada v neko posebno kategorijo, v kategorijo tistih, ki so le trenutno potrebni, a jih imajo za sovražnike novega reda. Poniževali so ga vsak dan in sistematično vsi«.

Po vojni bomo vso inteligenco, ki jo zdaj ne rabimo, odstranili

Novozelandski kirurg dr. Lindsay Rogers (1901–1962), ki je delal v belokranjski partizanski bolnici Ajdovec, je v knjigi Partizanski kirurg pisal tudi o pritiskih politkomisarjev in nadzoru bolničarskega osebja nad njim (Rogers, 2018, 220–230). V uvodni študiji h knjižnemu prevodu omenjene knjige Kri in druge stvari, je Alenka Puhar predstavila primere iz dokumentacije Arhiva RS o sistematičnem zatiranju in ovajanju zdravništva.

Poročilo Ozne po kontroli stanja v Beli krajini in Loški dolini (marca 1945) je zaskrbljeno, je povzela Puharjeva, ker se »pojavlja zagrenjenost pri nekaterih zdravnikih in rezerviranost, morda tudi nekoliko užaljenega samoljubja. Ali dejstvo je, da cela vrsta zdravnikov, ki zdaj sodelujejo z nami in so več ali manj povezani z našo borbo, skeptično gleda na našo koncepcijo, da bodo jutri ti tovariši, prišedši v Ljubljano ali drugo mesto, prišli zopet v stik s svojim prejšnjim občevalnim, več ali manj reakcionarnim krogom, ki jih bo vsekakor skušal takoj zopet pritegniti: /.../ Ti bodo vsled svoje egocentrične usmerjenosti v vpogledu nove zdravstvene organizacije kaj hitro prikrito ali neprikrito v opoziciji. /.../ Ne smemo prezreti, da zdravniki, dasi so v kaj lepem številu sodelovali v naši borbi, so pa le doživeli marsikatera razočaranja vsled nepravilnega ravnanja. Ne pretiravam v tem pogledu, ker budno zasledujem ves ta razvoj med zdravniki tako v naši vojski kot na terenu, ker ne podcenjujem težav, s katerimi bomo imeli opravka po zlomu nacizma. Naj navedem primer sektašenja, ki ga je zakrivil tov. Ante Novak kot politkomisar, ko je na politični uri v SHVPB postavil trditev, da bomo po končani vojni itak vso inteligenco, ki jo sedaj pač ne rabimo, odstranili. Tega n. pr. dr. Tavčar še danes ne more pozabiti.'«

Bolnica Franja leta 1945. Foto: Sandi Jesenovec, vir Cerkljanski muzej

Ovajanje so enačili s pripadnostjo »naši stvari«

Vendar ni šlo samo za omalovažujoč odnos do zdravniške »gospode« in nasploh do izobražencev, tako da je marsikdo svoj poklic raje skrival, je nadaljevala Puharjeva. Nekaj odpora so povzročale tudi zahteve po ovajanju, ki so se kratko malo enačile s pripadnostjo »naši stvari«. Pooblaščenec OZNE Bojan je aprila 1945 poročal o položaju v Kanižarici: »S tovarišem Ravnikar Tonetom sva te dni razgovarjala o nedostatkih na terenu tudi v političnem pogledu, ne samo upravnem. Opozoril sem ga, da mora vsako nepravilnost javiti takoj dalje in, kar je najvažnejše, tudi kontrolirati, če je to dospelo na mesto, kamor mora. Tedaj se je odločno uprl, da je samo zdravnik, ne pa denunciant. /.../ Poročam o tem, ker to verjetno ne bo edini pojav.«

Ker se nista strinjala, so ju poslali na Goli otok

Hinko Bratož - Oki je leta 1961 napisal (Dnevnik partizana, drugi del, 318), da je dr. Rogersa ovadil politkomisarju Janezu Vipotniku (politični komisar 15. divizije, od februarja 1944, in 7. korpusa, od marca 1945). O represiji nad zdravniki pa si kmalu po koncu vojne govorile tudi druge objave zdravnikov. »Ker se /Vladimir Kresnik/ ni strinjal z zlorabami zdravstvenega osebja in sistema ter medicinske stroke, ki so si jih privoščili miljenčki in ščitenci režima, je postal moteč. Kot patolog se je namreč zlahka prepričal o moralni izprijenosti junakov novega časa. Leta 1951 je tako bil zaprt in poslan na Goli otok, kjer so mu tako poškodovali roko, da pozneje ni več mogel orglati, kar mu je bilo poprej v veliko veselje in uteho. Titova politična policija ga je – podobno kot starejšega kolega Milana Cundra – štela za človeka s 'profašistične prosekture'. Ta oznaka je v polni meri izrazila nelagodje režima ob ljudeh, ki so se zaradi svojega poklica lahko dokopali do skrivnosti njihove črne kuhinje. Komunisti so tudi po vojni, enako kot pred njo, vse, ki so spregledali njihova zla dejanja in nakane, žigosali kot fašiste. Čeprav so trdili, da so slednje popolnoma premagali, so še kar naprej mobilizirali množice proti njim.«

Politkomisarja Boža Kobeta so ubili na Golem otoku

Prikrivanje in zamolčevanje resnice o vpletanju revolucije ter obračunavanju z zdravniki (tu je govora samo o tem poklicu) sta bila skrbno varovana, piše Zvonka Zupanič Slavec. Kirurg dr. Franc Derganc, jeseni 1944 in pomladi 1945 osrednji kirurg v bolnici Franji, je vedel za inscenirani politični proces proti obema »Franjinima« zdravnikoma, a je o tem leta 1960 v svojem zapisu o Franji molčal. V svoji avtobiografiji, pomenljivo naslovljeni Okrvavljena roža, ki je izšla malo pred njegovo smrtjo leta 1971, pa je zapisal: »Nekega popoldneva so me poklicali na rob gozda, v katerem je bil štab 9. korpusa, člani sodnega odseka Boris Puc, Dani Dougan, Kobe /Božo Kobe (1913–1951), pravnik, po vojni predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, aretirali so ga leta 1949, umrl je med prestajanjem zaporne kazni na Golem otoku/ in /Stanko/ Peterin. Prečitati sem moral nepodpisan zapisnik, v katerem je bilo prikazano zdravniško delo dr. Volčjaka in dr. Franje kot namerno škodljivo za ranjene partizane, torej sabotersko. Sodniki so želeli od mene strokovno mnenje. Povedal sem jim, da so obdolžitve skonstruirane, strokovno neutemeljene in zlonamerne. Moje mnenje so zapisali.«

Soteska Pasice na sredini, kjer je skrita bolnica Franja. Foto: Bojan Tavčar, vir Cerkljanski muzej

Jasen dokaz njegovega saboterstva

»Eno izmed obdolžitev sem si zapomnil. Dr. Volčjak, da ni preskrbel za zdravljenje prelomov stegnenic posebnih igel ali žebljev, ki se zavrtajo naravnost v kost, da služijo kot prijemališče za kovinski lok, na katerega se priveže vrvica z utežmi, da se zlomljena kost izravna. Ta način zdravljenja prelomov stegnenice je možen v pogojih, ko ranjenec lahko leži v popolnem miru najmanj 6 tednov. Če je nevarnost, da ga bomo morali vsak trenutek prenesti na varnejše mesto, je potrebno uporabljati tem okoliščinam primerno zdravljenje. Nestrokovnjakom so lahko prikrili, da se prelomi stegnenice zdravijo na najmanj deset načinov, neuporabljeni način pa prikazali kot edino mogoč in zraven še pristavili: ker ga ta in ta zdravnik ni uporabil, je to jasen dokaz njegovega saboterstva« (Derganc, 1971, 165–166).

Pristojni za politkomisarski molk zdravništva

Tudi dr. Viktor Volčjak, ki so ga, tako kot dr. Franjo Bojc, obtožili, kot urednik in soavtor zbornika o bolnici Franja iz leta 1983 o sodnem procesu ni ničesar napisal. Svoj molk je leto dni pred smrtjo (1984) prekinila sama dr. Franja Bojc Bidovec, ki je v avtobiografskem delu Ni neskončnih poti. Pisma sinu prelila na papir opisala nikoli predelano krivico, ki jo je v nadaljnjem življenju hudo zaznamovala ... Težko si predstavljamo, kako ji je bilo 22. avgusta 1944, ko so jo obtožili na smrt, in kako je živela do opustitve kazenskega in disciplinskega postopka ter vrnitve v bolnišnico 4. oktobra istega leta. Že v Kroniki SVPB Franja je leta 1945 sama prizadeto zapisala, da je bilo nekaj narobe in da so jo odgnali ... (Bojc, 1945, 130–147). A kaj več ni upala zapisati, saj je bila zaprisežena k molku.

Po več pričanjih zdravnikov sta bili dr. Pavla Jerina Lah in dr. Ruža Šegedin pristojni za molk zdravništva. Dr. Jerina Lah je do konca življenja vodila Sekcijo za partizansko medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu. Po njej je to delo prevzel dr. Ivan Cibic, aktivno pa je bila udeležena tudi dr. Zora (Stritar) Konjajev.

Bolnica Franja leta 2021. Foto: Bojan Tavčar, vir Cerkljanski muzej

Srbski komisar nasilne narave in mlada zdravnica

Leta 1996 je Arhivsko društvo Slovenije v svoji seriji Viri objavilo celotne zapisnike zaslišanj dr. Franje Bojc in dr. Viktorja Volčjaka ter drugih vpletenih (Mateja Jeraj, Jelka Melik, Partizanski zdravniki in pravniki med stroko in politiko, 1996). Ena od avtoric, arhivistka, pravnica, dr. Jelka Melik, je Zupaničevi povedala, da so dokumente naključno našli, in da gre, resnici na ljubo, za srečen izhod, saj sta prvotno obtožena preživela. Večina takšnih sodb se ni dobro končala. Tudi sama dr. Franja Bojc Bidovec je po pričanju dr. Jelke Melik večkrat brezuspešno iskala ta gradiva v državnem arhivu. Zapisano v sodnem procesu je bil politični konstrukt.

Obsodbe pa so imele še globlje ozadje, ki je ostalo med ljudmi in je zapisano tudi v nekaj javnih objavah. Ob 100. obletnici Franjinega rojstva leta 2013 je Miha Naglič v Sobotni prilogi Dela zapisal: »Iz ustne pripovedi zaupne in zanesljive osebe je avtorju teh vrstic znano tudi dejstvo, ki ni dokumentirano: da si je srbski komisar, ki je bil nasilne narave, od mlade zdravnice zahotel še drugačne kot zgolj zdravniške oskrbe. Rešil jo je stražar v položaju, ko se ga je branila in imela od njegovega navala že potrgano obleko. Odtlej je vedno pazila, da se ni nikoli znašla z njim na samem; poleg tega je prosila stražarje, da so imeli njo in njega vedno na očeh.« Iste podatke so mi povedali tudi primorski zgodovinarji.

O sodnem procesu proti Franji in Volčjaku je izšlo več objav, prva že leta 1945 v Slovenskem zborniku 1945, kjer je Franja v kratki kroniki bolnice to zelo plašno zapisala. Po avtobiografskih objavah Derganca in Franje Bojc Bidovec pa je bilo javnih zapisov vse več. Leta 1987 je bilo v geslu Bolnica Franja v Enciklopediji Slovenije zapisano, da Franja dva meseca bolnice ni vodila, objave o tem so tudi na spletnih straneh Slovenske biografije, v Arhivu RS in na številnih spletnih straneh, npr. Wikipedije ...

Psihološke posledice preganjanih in zastrašenih

Vojne vedno prinašajo veliko hudega, vsakršnih krivic in trpljenja. Vsako od teh je posebno, vsako vredno pozornosti, je spomnila Zupaničeva. Kot študijo primera je na primeru bolnice Franja prikazala, kako je svoje delo v času vojne doživljalo zdravništvo. »Zdravnik je ob težkih poškodbah in različnih boleznih velikokrat občutil nemoč, pomanjkanje specialnega znanja, doživljal pa je tudi nerealna pričakovanja prizadetih. Ta nemoč je ob vsem garanju in skrbi, čustvenih in duševnih stiskah ter neredko premajhni uvidevnosti bolnikov vodila vsaj do nespečnosti, če ne že do anksioznosti ali še česa hujšega. Od zdrav­nikov se pričakuje odgovornost, psihična moč, čustvena in socialna stabilnost ter nasploh trpežnost. Večina zdravnikov je tudi pripravljena za svoje bolnike narediti vse, in to večinoma tudi naredijo, a zaradi visokih bolnikovih pričakovanj neredko tudi to ni dovolj. Vse zapisano ob zdravnikovih visokih moralno-etičnih načelih lahko prinaša trajne zdravstvene in čustvene posledice. Strah pred vojno in občutek življenjske ogroženosti sta na zdravnike še dodatno pritiskala. Dolgotrajno doživljanje trpljenja ranjencev, bremena smrtnih izidov ob ekstremnih življenjskih ogroženostih so vodili do kronične posttravmatske stresne motnje. Ta se kaže na različne načine, motnjo lahko spremljajo anksioznost, depresija, stanja odvisnosti (alkoholizem ...), tudi samomori. Pri dolgotrajnem zdravniškem delu v izrednih razmerah, npr. v vojni, lahko nastanejo duševne brazgotine in čustvene rane, saj zdravnik ni brezčuten in se travmatična doživetja pacientov prenašajo tudi nanj (Janko Kostnapfel, Z vojno po vojni, 1994, 10–26). V brezupu so se ljudje od nekdaj, še zlasti pa v vojnih razmerah, zatekali v vero in si v molitvi iskali uteho. Zanimivo je, da so ponekod zapisali, da so bili ranjenci sprijaznjeni z umiranjem in da so ga mirno sprejemali, kot da bi to bilo za vojni čas nekaj samoumevnega. Znano je, da globoko prepričanje v posvečenost cilja lahko sprejme tudi žrtvovanje življenja. A herojstvo človeku ni v krvi, saj je samoohranitveni nagon največ, kar imamo. Zato lahko govorimo o hudih psihičnih travmah, tako borcev kot zdravstvenega osebja. Vsakodnevne ure političnega indoktriniranja, a tudi zaupanje v osvoboditev, so psihološko vplivale na sprijaznjenost partizanov s posledicami vojne, recimo s slepoto. Podobno so opisovali tudi udeleženci španske državljanske vojne in ruske pričevalke o vojni.«

Bolnica Franja po poplavah, julija 2023. Foto: Bojan Tavčar, vir Cerkljanski muzej

Živela je z nenehno tesnobo

Razmišljanje o dr. Franji Bojc in njenih duševnih stiskah v bolnici na Cerkljanskem daje misliti, da je bila domoljubna, visoko etična in odgovorna mlada zdravnica, zmožna prenašati vsakršne stiske, je zapisala Zvonka Zupanič Slavec. »Živela je z nenehno tesnobo, se razdajala ranjencem in bolnikom ter premišljala, kako bi jih ob morebitnem odkritju bolnice rešila. Ob vsem strokovnem in organizacijskem delu, odgovornosti, podrejenosti, sprevrženih političnih razmerah in še kot ženska na vodilnem mestu v patriarhalni družbi, je trpela, izgubljala zaupanje, voljo in energijo, kar jo je še po dveh mesecih in pol krivičnih obtoževanj in zasliševanj ter smrtne obsodbe pripeljalo do depresije z več poskusi samomora. Ob tem dr. Franja Bojc Bidovec ostaja herojinja, velika osebnost, ki je sicer doživela smrtno grozo revolucionarnega brezumja, a je iz njega izšla kot plemenita dobrotnica v vojni poškodovanih in obolelih.«

Dodala je, da bi si podobno analizo zaslužil tudi dr. Viktor Volčjak, ustanovitelj bolnice in njen pomembni zunanji sodelavec, ki mu je v političnem procesu prav tako grozila smrtna obsodba. »Zdravniki s kronično posttravmatsko stresno motnjo so ostali zaznamovani za vse življenje. Vodilni slovenski psihiater, dr. Janko Kostnapfel, ki je desetletja vodil ambulante za partizane, je poročal o njihovem množičnem zatekanju v odvisnosti, še zlasti pa je poudarjal, da je bilo najhuje v primerih, kjer ni šlo za enakovreden boj z nasprotnikom, ampak za poboje. Tukaj vest ni molčala in je ljudi tlačila vse življenje ...«

Anja Intihar, V zborniku tudi o zamolčanem procesu proti Franji, bolnica Franja, Delo, 14. 12. 2024

Simona Fajfar, Iz soteske Pasice v evropski parlament, bolnica Franja, Delo, 20. 10. 2025