Zavetnik: Nemčije, mesta Fulda, pivovarjev in krojačev.

Bonifacij, ki ga upravičeno imenujejo tudi apostola Nemčije, saj je za seboj zapustil ogromne sadove svojega misijonska delovanja. Spreobrnil in krstil je nepregledno množico poganov, uredil številne cerkvene pokrajine in škofije, ustanovil pomembne samostane (npr. v Fuldi) in poskrbel za versko obnovo in poglobitev krščanstva.


Ime: Njegovo krstno ime je bilo Winfrid, Winfred, ki v stari angleščini pomeni »prijatelj miru« (wine »prijatelj«, frid »mir«). Bonifacij pa izhaja iz latinskih besed bonum »dobro« in facere »delati, storiti, opraviti«, torej »človek, ki so mu namenjena dobra dela«.

Rodil se je okoli leta 675 (med letoma 673/680), po vsej verjetnosti v kraju Crediton v Devonshiru v Angliji,

umrl pa 5. junija 754 v Dokkumu v Friziji, danes Nizozemska.

Družina: Rodil naj bi se v ugledni in uspešni družini; njegov oče ga je bolj cenil kot druge sinove, zato je nasprotoval temu, da bi se posvetil meniškemu življenju.

Sodobniki: papeža Gregor II. in Gregor III., frizijski kralj Radboh, misijonar Frizije sveti Vilibrord, svetniki Vunibald, Lul, Agata, frankovski vladarji Karel Martel, Karlman in Pipin.

Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529. Pravilo njihovega reda je »moli in delaj«.

Škofija: Leta 722 ga je papež v Rimu posvetil v škofa, ga deset let zatem imenoval za nadškofa in legata z nalogo, da kanonično uredi Cerkev na Bavarskem in Turinškem. Leta 745 je postal prvi nadškof škofije v Mainzu, ki naj bi nastala že v 1. stoletju krščanstva. Danes jo vodi kardinal Karl Lehmann.

Kreposti: Bil je človek velikega duha, z občutljivo in čutečo dušo, ponižen in preprost, pa tudi junaške in nezlomljive volje.

Dela: Pripisujejo mu okoli 150 ohranjenih pisem, 15 pridig, še kot profesor pa je napisal tudi slovnico in več pesnitev.

Mučeništvo: Na poti v Dukkum, kjer je nameraval birmovati večje število spreobrnjencev, so njega in njegovih 52 spremljevalcev napadli pogani in jih pobili z meči.

Grob: Njegovo truplo so prepeljali v Fuldo, kjer še danes počiva v tamkajšnji katedrali. Na kraju njegovega mučeništva so kmalu postavili cerkev.

Življenjepis: Prvi življenjepis o njem je izšel deset let po smrti, sestavil pa ga je anglosaški duhovnik Vilibald v Mainzu.

Zavetnik: Nemčije, mesta Fulda, pivovarjev in krojačev.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, s sekiro, s katero je posekal hrast, ki so ga pogani častili, in s knjigo, prebodeno z mečem, saj v stolnici v Fuldi še danes hranijo knjigo, oškropljeno z njegovo mučeniško krvjo in od morilca z mečem presekano prek roba.

Goduje: 5. junija

Misel: »Zaupajmo njemu, ki nam je naložil breme. Kar ne bomo mogli nositi iz lastne moči, bomo zmogli po njem, ki je vsemogočen in ki pravi: Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Vztrajajmo v boju do Gospodovega dne, kajti dnevi tesnobe in stiske so prišli nad nas.«