Ko brskam po spominu, kako Božja beseda nagovarja, oživi spomin na Jakoba. Prvi dve leti je bil eden od mojih veroučencev prvega razreda, znan je bil po tem, da ni pripravljen poslušati, da so z njim tako ali tako samo težave. Ko sem otrokom razlagala zgodbo o Davidu in Goljatu, pa se je umiril in z zanimanjem poslušal in na koncu postavil še nekaj vprašanj. Prevzelo ga je, kakšno moč ima resnično zaupanje Bogu. Ko je odhajal domov, me je vprašal: »Boš tudi prihodnjič povedala ali prebrala kako tako zgodbo?« »Z veseljem, če boš lepo sodeloval in nam bo ostalo na koncu še nekaj časa, ker se ne bo treba ukvarjati z umiritvijo,« sem ga spodbudila. »Velja!« mi je pomahal z roko v slovo. In ko je prišel naslednjič k verouku, je že na začetku vprašal: »Boš res povedala še kakšno zgodbo iz Svetega pisma?« Z veseljem, če nam bo ostalo na koncu še kaj časa!« In res je pridno poslušal. Tako sem povedala drugo zgodbo, naslednjič tretjo … Svetopisemska zgodba je postala del veroučne ure za prvi ra...