Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

»Botrca Cvetana mi je izprosila spreobrnjenje«

Za vas piše:
Marjan Pogačnik
Objava: 19. 02. 2022 / 00:50
Oznake: Krst
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 17.02.2022 / 13:45
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Botrca Cvetana mi je izprosila spreobrnjenje«

»Botrca Cvetana mi je izprosila spreobrnjenje«
Jože Senegačnik verjame, da je v njegovem življenju odigrala pomembno vlogo in iz nebes izprosila njegovo vrnitev k veri. FOTO: Marjan Pogačnik
Jože Senegačnik iz župnije Želimlje, mednarodni računalniški strokovnjak in mož številnih talentov, je eden od »varovancev« svetniške kandidatke Cvetane Priol, ki jo opisujejo kot mistikinjo in misijonarko iz bolniške postelje.

100-letnico njenega rojstva obhajamo prav danes, 19. februarja. Cvetana si je po Jožetovem rojstvu – prijateljevala je z njegovo mamo – zaželela, da bi postala njegova krstna botra.

»Vero nam je podala živo, prisrčno«

Cvetana je tako kot Jožetova mama Jožica obiskovala klasično gimnazijo v Mariboru, le da je bila tri leta starejša. Cvetana je Jožico povabila v skupino Katoliške akcije. »Podala nam je vero drugače, kot smo slišale pri šolskem verouku – veliko bolj živo, prisrčno,« je Jožica pričevala o Cvetani. Ostali sta povezani vse življenje, predvsem prek pisem. »Ko sem prišel na svet, se je Cvetani uresničila želja, da bi postala moja krstna botra,« pripoveduje 67-letni Jože. Z nasmeškom doda, da je bila »očitno že takrat navdahnjena od Svetega Duha in je vedela, da bo treba enega lumpa spraviti v red«.

Jožetova krstna botra Cvetana Priol. FOTO: Nadškofijski arhiv Maribor

Cvetana bdi nad svojim krščencem

Z družino so botro občasno obiskali v Mariboru, ona pa se je tudi oglasila pri njih v Ljubljani. Jožetu v spominu ostaja kot človek odločnega značaja. »Ni se pustila vplivati in vztrajala je pri tistem, za kar je sama menila, da je prav, še posebej do odnosa vere in Cerkve. Ni pa hotela nikomur ničesar vsiljevati.« Cvetana je ne le mami, pač pa tudi bratoma in Jožetu pisala pisma, ki jih ta skrbno hrani. Pred začetkom šole ga denimo spodbudi, naj postane »vedno bolj podoben Jezuščku, ki je brez besede ubogal svojo mamo Marijo«.

 Pismo, namenjeno Jožetu, pred začetkom šolskega leta. FOTO: osebni arhiv

Že polnoletnemu, med počitniškim delom, ga je opogumljala, naj vestno opravlja svojo službo, in dodala: »Naj naša okolica začuti, da nosimo v sebi polnost in radost življenja.« Cvetana je nenehno bdela nad svojim krščencem. O tem govori njen zapis, ko mu pred božičem leta 1969 zapiše: »Vedno za tebe moli Tvoja botrca.«

 Pismo iz leta 1969. FOTO: osebni arhiv

»Začel sem izgubljati vero«

Cvetana si je zanj vzela čas ob obisku v Ljubljani, ko je Jože ob koncu srednje šole »malo bluzil«, kot sam pravi. »Začel sem izgubljati vero in nehal hoditi v cerkev.« Z botro sta se »sprehajala in pogovarjala; ni me pustila na miru, dokler ji nisem obljubil, da se bom poboljšal,« pripoveduje. Žal pa, kot pravi, njegova obljuba takrat ni prav dolgo držala. Med služenjem vojaškega roka je vstopil v partijo. Pred tem se je cerkveno poročil, a bolj zato, da bi ugodil staršem. »Z ženo sva prvo hčerko še dala krstiti, druge pa ne več. Tako sem skoraj 20 let živel brez Boga.«

Božji dotik

Do življenjskega preobrata je prišlo oktobra 1995. Znašel se je v stiski. 20 let skorajda ni molil, zdaj pa se je med vožnjo po ljubljanski obvoznici obrnil na Boga z molitvijo očenaša. »Ko sem prišel do stavka 'Daj nam danes naš vsakdanji kruh', me je začela preplavljati po telesu silna toplota, ki se je iz spodnjega dela trebuha širila proti prsnemu košu …« Trajalo je nekaj minut. »Pomiril sem se,« pravi Jože, ki verjame, da mu je to veliko milost Božjega dotika, izlitja Svetega Duha, izprosila prav botrica Cvetana. »Moja pokojna mama mi je večkrat omenila, da se je pred mojo spreobrnitvijo obračala na Cvetano prav zaradi mene,« pojasni.

Ko sem prišel do stavka »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, me je začela preplavljati po telesu silna toplota.

Tisti večer je molil – tako goreče kot še nikoli dotlej – in potem vsak dan. Pri molitvi se je zavedel stvari, ki jih je v življenju narobe naredil, in ob tem začel jokati. To se mu prej ni dogajalo. »Prosil sem Gospoda za usmiljenje in odpuščanje,« pove. Kmalu je pri očetu Francetu Špeliču opravil temeljito življenjsko spoved. Po spreobrnjenju je postal aktiven v domači župniji, čez čas tudi kot izredni delivec obhajila, pri čemer mu je Cvetana v zgled v svojem velikem hrepenenju po Jezusu v evharistiji.

»Cvetano pocukam za rokav«

Ko Jože obišče Maribor, se vedno ustavim pri Cvetani na njenem grobu. »Grem jo pocukat za rokav. Je moja zelo priljubljena priprošnjica. Rečem ji: 'Če hočeš, da te razglasijo za svetnico, moraš narediti kakšen čudež.' V družini res s pridom izkoriščamo to duhovno povezavo z njo. Vidim, da se stvari, ko se obračam k njej, kar nekako urejajo,« pove.

Mama mi je večkrat omenila, da se je pred mojo spreobrnitvijo obračala na Cvetano prav zaradi mene.

Duhovni in drugi talenti

Pri Cvetani, kot jo spoznava iz njenega Dnevnika, ga zelo nagovarja njeno globoko zaupanje v Boga in predanost. Včasih se v človeku prebudijo strahovi, kaj se utegne zgoditi, ona pa je tudi trpljenje, če je prišlo, vdano sprejela, pravi.

Danes 67-letni Jože v življenju razvija ne le duhovne, pač pa tudi številne druge talente: kot računalničar se je specializiral za relacijsko bazo Oracle in na tem področju dosegel svetovno kariero: postal je član elitnega kluba OakTable. Poleg tega se je doslej posvečal solopetju, modelarstvu, športnemu pilotiranju in peki kruha. Ob obisku nam je ponudil slasten rženi kruh z medom. Brez dvoma je tudi razvijanje talentov način, kako stopati v »polnost in radost življenja«, ki mu jo je nekoč zaželela Cvetana.

Celoten članek lahko preberete v tedniku Družina (7/2022).



Nalaganje
Nazaj na vrh