25. nedelja med letom, Slomškova nedelja, ekumenski dan

Prvo berilo: Bog sodi drugače kot ljudje, Iz 55,6–9; Ps 145; drugo berilo: Življenje je za nas Kristus, Flp 1,20c–24.27

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1–16a)

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: 

»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: 'Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.' In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: 'Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?' 'Ker nas nihče ni najel,' so mu dejali. Tedaj jim je rekel: 'Pojdite tudi vi v vinograd!' Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: 'Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.' Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: 'Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.' Odgovoril je enemu izmed njih: 'Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?' Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«

Video razlaga za otroke

Dar že sam na sebi

Piše: p. Milan Bizant

Če površno beremo odlomek, kaj hitro sočustvujemo s tistimi, ki so garali ves dan in so bili nagrajeni povsem enako kot tisti, ki so delali le eno uro. Soglašamo z njimi, da je problem v nepravičnem gospodarju. Skupaj z njimi smo ogorčeni nad takšnim ravnanjem. In to naj bi bila dinamika nebeškega kraljestva!?

Škodljivo primerjanje

Toda, kaj se je zgodilo, da so bili ti delavci oropani hvaležnosti nad delom ter plačilom? Sprva so odprto sprejeli ponudbo gospodarja (in bili poplačani skladno z dogovorom), a na koncu je njihovo srce otrdelo v krču. Če bi ne vedeli, da je gospodar dal zadnjim enako kot njim, bi ostali mirnega srca in v dobrem odnosu z gospodarjem. Ko pa je njihov pogled padel na enako plačilo tistim, ki so se manj trudili, je njih srce zakrknilo. Prišla je zavist do drugih delavcev ter jeza na gospodarja. Primerjanje naredi zares ogromno škode. Človeka oslepí, da ne vidi (več), kaj ima, in ve le za tisto, česar nima (in imajo drugi).

Ali nam to, da smo Gospodovi, ne zadošča?

V čem je torej bistvo težave? Delavci zgodnje ure so izhajali iz osredotočenosti na napor, ki naj bo poplačan. Njihov kriterij, kateremu naj bi se tudi gospodar upognil, je bila količina truda in sorazmerno temu naj bo plačilo.

Pomeni, da njim delo ni bilo v radost in hvaležnost. Niso zmogli prepoznati milosti, ki jim je bila dana s tem, da so sploh lahko delali. To je slepota, izpraznjeno doživljanje.

Ne prezrimo, da delavci poznejših ur niso bili leni, pač pa niso mogli delati, ker jih nihče ni najel.

Kriterij truda ali daru?

Mojstrsko to opiše Gibranov Prerok, ko govori »o delu«: »In če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite raje svoje delo in se usedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z ra­dostjo. Kajti če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka na pol nasiti. In če z nejevoljo stiskate grozdje, vaša nejevolja vinu dodaja strup.«

Prilika ne govori le o delu, pač pa širše o življenju

Ljudje smo – tudi ali še posebej verniki – ujeti v pogled ter vrednotenje življenja skozi napor. Trudimo se za krščansko življenje po zapovedih, v poštenosti in prizadevanju za dobro. Ob tem pa, primerjajoč se z drugimi, opazimo, da gre drugim, ki se manj potrudijo, bolje v življenje. Kako to, saj bi moral Bog nagrajevati sorazmerno z vloženim trudom!

Morda se imamo kristjani za tiste, ki se vse življenje trudimo in zato pričakujemo neko dodatno plačilo. Toda ali ni vendar vera v Kristusa že sáma po sebi tako velik dar, da nas napaja z radostjo in hvaležnostjo? Ali nam to, da smo Gospodovi, ne zadošča in nas ne napolnjuje z okusom globinske vrednosti – vedoč, da bo to Onkraj še dopolnjeno do vse božje polnosti?