Postni čas se počasi izteka. No, bolje rečeno se bliža vrhuncu. Priznam, da sem letos v postnem času nekoliko bolj lebdela skozi tedne. Seveda sem se ga zavedala zaradi odpovedi sladkarijam (kar je kar izziv, ko ti asistentka na vaje prinese piškote, mož pa iz bolnišnice pošilja fotografije, da so jim farmacevti ob predstavitvi zdravil pripravili tudi precejšnjo pojedino) in ker na pevskih vajah vadimo 'ta dobre' pesmi. Tiste, ob katerih zares uživam. Kljub nekoliko bolj pasivnim 40 dnem, pa v veliki teden ne morem odlebdeti, ampak odločno zakorakati.

Že od konca osnovne šole rada sodelujem v župniji in to za sabo potegne petje na cvetno nedeljo in vsaj nekaj dni med tridnevjem (včasih smo peli celo vsak dan), občasno branje beril in pospravljanje cerkve. Seveda je ob vsem tem treba upoštevati tudi dolge vaje. Pred nekaj dnevi sem med vožnjo na avtobusu razmišljala, ali naj ne bi bili ti prazniki namenjeni družini. Ali ne bi bilo bolj prav, da bi imela v teh dneh čas, da s...