Minulo nedeljo se je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani sklenil 41. Slovenski knjižni sejem – dogodek, ki še zdaleč ni zgolj predpraznična prodajna akcija, temveč eden od vrhuncev leta za celotni slovenski kulturni prostor. Knjiga namreč ni le lep spominek ali okras za knjižno polico, je abonmajska vozovnica za potovanja med besedami, ljudmi, jeziki, pomeni, kulturami, med časi in prostori, ki omejujejo telo, nikakor pa ne duha.

Sejem sem tudi letos obiskal večkrat. Večkrat službeno, kot sodelavec založbe Družina, ki je z raznolikim naborom naslovov, s pogovori in predstavitvami ponovno dokazala, da ima krščanska založniška hiša lahko močan in spoštovan glas v množici več kot stotih slovenskih založnikov. Nazadnje pa z družino, kot radovednež in kupec – nekdo, ki je zadovoljen šele, ko odhaja s polnimi vrečami svežega čtiva in fotografijo otrok v naročju Mačka Murija na telefonu.

Težko rečem, ali bodo moji sodelavci s prodajnega oddelka zadovoljni z rezultati, a vrvež na sejmu mi ...