Bom kar naravnost povedal. Odprava spominskega dneva za žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji me žalosti. Dobro, na drugem mestu me tudi jezi, ampak žalost vsekakor prevladuje. Čeprav lahko deloma sprejmem očitek, da je bil datum v slovenski spominski koledar lani vpisan nekoliko rokohitrsko, to ne more izničiti poniglavosti sedanje odločitve. Kdor v naši precej ne-
uravnoteženi spominski krajini, kjer se od vrtca do doma za ostarele še vedno kar naprej zaletavaš v narodne heroje, jemlje drobno lučko skupnostne pozornosti ravno žrtvam komunizma, je še najbolj podoben bogatinu iz prilike, ki jo je Natan povedal kralju Davidu. In ta bogatin je vzel edino ovčico revežu, čeprav je imel ničkoliko lastnih ovac.

V bistvu mi v binkoštni osmini po glavi hodi neka druga misel. Precej jasno je, da so za tukajšnji odvzem »ovčice« najbolj zagreti postarani »bogatini«, ki bi radi v obdobju svoje življenjske jeseni in celo že zatona najprej sami sebe, šele nato pa slovensko obče...