Ko sem bila v srednji šoli, je moja mama nekoč v roke vzela knjigo enega svetovnih klasikov, ki sem jo brala za domače branje in začela listati po njej. Ob listanju in bežnem branju je rekla: »Zdaj, pri teh letih bi morali brati takšne knjige …« Takrat sem pomislila, zakaj odrasli v resnici ne berejo teh knjig; pri večini ostane le pri željah in dobrih sklepih.

Zdaj sem tudi sama mama srednješolcev in znašla sem se pred istim izzivom. Začela sem z branjem drame Henrika Ibsena, ki opisuje zanimivo psihološko in bivanjsko tematiko. Branje je bilo zanimivo, predvsem ko sem ugotovila, koliko prebranega sem lahko povezala z izkušnjami in preizkušnjami lastnega življenja in kako knjiga človeka sprosti. Na novo sem spoznala, da je knjiga pravzaprav nezamenljiva s čimerkoli.

Nismo narejeni za bliskovitost

Ko sem kasneje komu omenila, da berem knjigo, ki jo ima otrok za domače branje, prvo vprašanje ni bilo, katero knjigo berem ali kaj sem prebrala, temveč: »J...