Odgovarja: Mojca Koman, strokovnjakinja za zdravo prehrano 

Spoštovani, načeli ste izredno težko temo, za katero si želim, da je noben starš ne bi izkusil. Anoreksija namreč ni bolezen, ki bi jo zmogli premagati z nekaj dnevi počitka ali v 10 dneh z antibiotikom, ampak se motnja krepi več let in človek po prvem izbruhu ni nikoli več enak. 

Pogostejša je med dekleti in nikakor ne gre pri tem le za prehranjevanje; mnogokrat so vzrok odnosi v družini/družbi, nasilje.

Govorim o samopodobi, ki je šibka, dekle se kar naprej ocenjuje in išče potrditev v drugih. Potrebuje občutek, da je vredna, lepa, uspešna predvsem v očeh starša, ki ga najbolj ceni. 

Kadar potrditve ne dobi, išče vzroke pri sebi, praviloma z odklanjanjem hrane, ki gre navadno do takih meja, da dekle potrebuje zdravniško oskrbo.

Ko zdravniki potrdijo, da je dekle po več mesecih bolnišnične oskrbe le primerno za domače okolje, se pravi boj pravzaprav šele začne, kar ste opazili tudi sami. 

Verjamem, da vam je hudo, ko hči ocenjuje obloženo mizo, čutite, da si želi poskusiti kos kruha, sir, štruklje, kar je nekoč imela rada, morda že z roko seže, vendar se na pol poti ustavi. Ne bo šlo zlahka, to je težava, ki človeka ohromi (upam si reči) za vse življenje.

Pomagate ji tako, da jo spodbujate, siljenje res ne pomaga. Poskusite tako, da jo vključite v sestavljanje jedilnikov, v nabavo hrane in kuhanje, v pripravo mize, vendar vedno sproščeno in bolj ali manj mimogrede.

Morda je to čas, ko prevetrite svoje recepte, preizkusite nove. Sem in tja pohvalite, kadar bo uspela pojesti, kar si je naložila na krožnik, čeprav bo tega zelo malo, zanjo bo to uspeh. 

Večkrat pohvalite njen videz, vse napore in uspehe, ki jih bo nanizala v svojem vsakdanu. Namreč kar naprej se bo v vsem ocenjevala in primerjala z drugimi, saj ji primanjkuje tudi zaupanja vase. Predvsem pa ne hitite in bodite iskreni.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (3/2022).