Poletje nas pogosto zavede v prepričanje, da je počitek namenjen predvsem telesu. Da potrebujemo le nekaj dni brez obveznosti, nekaj več spanca in morda pogled na morje ali gore, pa bomo spet napolnjeni z močjo. A človek ni samo telo. Tudi duša se utrudi. Tudi srce nosi bremena, ki jih ne moremo odložiti zgolj z dopustom.

Prav zato me dnevi pred praznikom porcijunkule vedno znova nagovarjajo na poseben način. V njih je nekaj nežnega in hkrati zelo močnega. Kot tih opomin, da je v življenju včasih treba narediti prostor za Boga, za iskren pogled vase in za vprašanja, pred katerimi pogosto bežimo. Kaj še vedno nosim v sebi? Komu še nisem odpustila? Česa ne zmorem izročiti? Porcijunkulski odpustek, ki ga verniki prejmemo 2. avgusta, ni zgolj pobožna navada. V njegovem bistvu prepoznavam globoko sporočilo, da noben človek ni dokončno zaznamovan s svojimi padci. Da nobena napaka ni večja od Božjega usmiljenja. In da vsak izmed nas vedno znova dobi priložnost za nov začetek.

V času, ko smo v...