Babi je večkrat omenila, kako je vesela in koliko ji pomeni vera, saj si brez nje dolgih dni na postelji preprosto ne predstavlja. Njuno stanje pa se je nekega dne spremenilo. Bolezen sta sprejela in ji vrata v svoje življenje odprla na stežaj. Vidno sta bila hvaležna za vse življenjske izkušnje, lepe in tiste težke, zaradi katerih sta postala močnejša. Veselila sta se prav vsakega novega jutra. S sprejetjem trenutnega stanja pa sta pridobila še dodatno upanje in spodbudo, da ju čaka svetla prihodnost.

Z navdušenjem sta mi pripovedovala o lepotah stvarstva, Boga sta prepoznala prav v vsem. Predvsem sta ga videla v prebujajoči se pomladanski naravi. Vsaka na novo zacvetela roža jima je prinašala veselje. Vsemogočnega sta slišala v petju ptic in Njegov dotik čutila v vetru, ki je skozi okno pihal v njuno sobo. Videla sta ga v prvih jutranjih žarkih, ki so osvetlili posteljo, in v zahajajočem soncu, ki je na obzorju pustil posebne barve. Ob njiju ni bilo več čutiti žalosti, b...