»Če ne bi bili uporni, danes ne bi bilo suhorskega pirha«

V Brkine nas je prignala radovednost, katera umetelna roka se skriva za vešče izrisanimi vzorci na suhorskih pirhih, ki so bili pred štirimi leti vpisani v register nesnovne kulturne dediščine. Pri Kristini Volk, 87-letni Ulčarjevi mami na Suhorju, pa smo osupli obsedeli tudi zaradi neuklonljivega duha tamkajšnjih ljudi. V težkih zgodbah preteklosti, ki jih nikoli ne bi smeli pozabiti, kot je vztrajno ponavljal pisatelj Boris Pahor, imajo močne korenine. Suhorje, kraj vztrajnih in upornih ljudi Suhorje so stara brkinska vasica s 60 prebivalci, ki leži na visokem slemenu med Divačo in Ilirsko Bistrico. V njej je še veliko hiš zidanih iz kamna. Nekatere le še s težavo kljubujejo zobu časa, vedno več pa je tudi lepo obnovljenih. Ko je pred vrati vuozem, kot na Suhorju rečejo veliki noči, je seveda treba izdelati pirhe in suhorski pirhi, okrašeni s tehniko praskanja, imajo dolgo in bogato preteklost. Vsaj od 19. stoletja so bili praskani pirhi posebnost Zgornje Pivke in Brkinov, kjer so pred veliko nočjo z nožičkom ali britvijo spraskali na kuhana in obarvana jajca različne cvetlične ornamente, verske simbole in druge motive. Veščina se je do današnjega dne ohranila samo na Suhorju in največje zasluge za to ima prav družina naše sogovornice Kristine Volk (roj. Krebelj). Krašenja pirhov se je naučila od svoje mame Antonije Krebelj (1908–2002), ta pa se je spominjala, da jih je risal že njen stari oče. Zdaj jih izdeluje že Kristinina vnukinja. Tradicija se torej nadaljuje že vsaj šest rodov. A krašenje pirhov na Suhorju nikoli ni bilo zgolj lep ljudski običaj. V krajih, ki so v času obeh vojn veliko pretrpeli pod italijansko prevlado, je šlo za ohranjanje nečesa še veliko večjega: narodove identitete in samobitnosti. Pirh, ki je potoval na jug Italije in nazaj »Moja mama je še kot osnovnošolka narisala pirh učiteljici Pavli, ki je bila po Gentilijevi šolski reformi (l. 1923, op. av.) tako kot vsi ostali slovenski učitelji tu deportirana na jug Italije,« začne pripoved Kristina Volk, gospa neuničljivega duha in iskrivega pogleda. »Ko se je po 2. svetovni vojni vrnila v rodno staro Gorico, jo je mama nekoč obiskala in učiteljica ji je pokazala njen pirh, tako veliko dragocenost, da jo je odnesla s seboj na jug Italije, jo hranila ves ta čas in nato prinesla nazaj!« Prepoved uporabe maternega jezika se je v tistem času nezadržno širila in fašisti so ubili dva Kristinina strica. Njen oče je večino 2. svetovne vojne preživel v zaporih in tam prestal strašna mučenja. »Ko slišim za fašizem, me kar mraz strese,« se Kristini zmrači čelo. »Naši predniki niso hoteli sprejeti potujčevanja. Vedno so bili malo uporni. In potem smo bili uporni tudi mi naprej. Če ne, danes ne bi bilo pirha.« Spominja se tudi mnogih zavednih duhovnikov, ki so jim pomagali ohranjati slovenstvo in zaradi tega močno nastradali. »Tu je deloval dr. Stanko Cajnkar, pri njem sem bila pri prvem obhajilu. Pa duhovnik Milko Margon, zelo zaveden Slovenec. In Gabrovšek, ki so mu fašisti dali piti strojno olje … Vera in slovenstvo sta bila tu močno povezana. Naše ljudi je vera držala pokonci.« S hudomušnim nasmeškom Kristina doda, da je njena mama tudi s pirhi vedno rada malo izzivala: v času Jugoslavije je nanje risala slovensko trojambornico. Ali pa v času najhujšega komunizma ukazala hčeri: »Na, nesi učiteljici pirh.« Učiteljice seveda tako lepega izdelka niso mogle zavrniti. Preden gre rožica na pirh Zdaj pa je že čas, da si ogledamo, kako pod še vedno neverjetno mirno roko gospe Kristine na pobarvanih jajcih nastajajo krasni vzorčki z bogatim sporočilom. Ko pride postni čas, namreč njej tako ljuba ročna dela zamenja za pirhe. »Tule imam svoj kot in lučko in tu uživam. Zvečer sem dolgo pokonci, televizije ne maram gledati, potem pa takole ustvarjam.« Pokaže celo košarico svojih pirhov: kurja, gosja, celo nojeva jajca, okrašena z rožicami, srčki, križi, jagenjčki, ptički, barčicami, imeni obdarovancev … Kako sploh izbere motiv? »Malo se zasanjam, primerjam in študiram, kaj bom. Rožica mora najprej zrasti v glavi, potem pa gre na pirh,« smeje pove, medtem ko z olfa nožkom vešče zariše na lupino. Ne le veščina, tudi vzorci se prenašajo iz roda v rod. Pri Ulčarjevih hranijo še celo košarico pirhov stare mame Antonije, ki je risala vse do visoke starosti 94 let. Včasih so praskali s škarjami ali z britvijo. Britvic je bilo seveda škoda, a ko je kdo v vasi umrl, so svojci prinesli njegove britvice za pirhe. Za barvanje so nekoč uporabljali pražilko, drevesno lubje, ki je dalo rdečo barvo. Kristina pa danes najraje barva z rdečo čebulo. »S teranom pa nikoli, bi ga bilo škoda. Pa še preveč razje lupino.« Jožefovo in velika noč na Suhorju Tako kot je njena mama še v visoki starosti predstavljala dediščino risanja pirhov v bližnjih osnovnih šolah, tudi Kristina še vedno vodi delavnice po vsej Sloveniji. »Tile dve me mobilizirata,« pomigne Kristina proti svojima hčerama Kristini in Brigiti Volk, predsednici Vaškega društva Suhorje, ki je zelo aktivno pri ohranjanju suhorske kulturne dediščine. Na Suhorju v marcu že več let organizirajo prireditev Jožefovo in velika noč na Suhorju. Ob tej priložnosti si je mogoče ogledati razstavo pirhov, se udeležiti delavnice risanja na pirhe s Kristino Volk, prisluhniti kulturnemu programu in se naužiti suhorskih dobrot in gostoljubja. Suhorci so veseli, da jim je uspelo v zadnjih letih urediti vaški dom. Tu vadi domači pevski zbor, tu se snujejo kulturne in družabne prireditve, ob katerih se ljudje družijo, si izmenjujejo znanje ter ohranjajo svojo kulturo. Tu je urejena tudi spominska soba, kjer imajo razstavljene suhorske pirhe, sklep o vpisu v register nesnovne dediščine in pesmi njihovega rojaka Josipa Volka Suhorskega, leta 1922 umrlega pesnika in narodnega buditelja. Res lepo je videti kraj, ki s takim ponosom in spoštovanjem ohranja dediščino svojih prednikov. Močne korenine, utrjene v bojih in viharjih življenja, ne pozebejo.

»Če ne bi bili uporni, danes ne bi bilo suhorskega pirha«

»Če ne bi bili uporni, danes ne bi bilo suhorskega pirha«

Suhorje, kraj vztrajnih in upornih ljudi

PORTOROŽ – 100 let Frančiške Benulič

Nekaj nezadržno privlači v to grešno in sveto Cerkev

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.