»Čakaj, ti si katoličan?« me je skoraj prekinil, ko smo stali zunaj v krogu. Nekateri na čiku, drugi na kavi.

»Ja, sem.«

»Potem me pa dobro poslušaj. Jaz nisem veren, vas pa sedaj že dobro poznam. Dal ti bom tri nasvete, če želiš preživeti v našem sistemu.«

1. »Zrasti ti mora krokodilja koža. Danes! Pozabi, da boš vsem všeč in da te bodo vsi odobravali. Ne trudi se biti prijatelj vsem. Ljudje ti bodo obrnili hrbet ali te zabodli v hrbet. To se bo zgodilo, le glej, da takrat ne boš jokal, kako je svet krivičen in kakšna žrtev si. Pozabi, krokodilja koža in dalje!«

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

2. »Vedeti moraš, kaj hočeš. Ves čas moraš imeti v glavi, da si na misiji. Tvoja misija ne bo samo takrat, ko te bomo poslali v tujino. Taki, kot ste vi, kar hodite po svetu in se trudite za nekaj, v kar sploh ne verjamete. Zapomni si, v trenutku, ko ne veš več, zakaj nekaj delaš, že delaš za nekoga drugega.« 

Pogledal me je naravnost v oči, da mi je postalo kar neprijetno, in mi v tihem, a ostrem tonu rekel: »Kaj je tvoja misija? Veš, kam hočeš priti?« Iz tona njegovega glasu sem razbral, da ne pričakuje mojega odgovora.

»Kaj je tvoja misija? Veš, kam hočeš priti?«

»In tretje, mali,« je nadaljeval v bolj spravljivem tonu:

3. »Ko se boš znašel z glavo do vratu v blatu (uporabil je besedo na d***), nikoli ne povesi glave. Ker boš jedel blato. Glavo gor in naprej.«

Samo prikimal sem.

»Dobrodošel med nami,« mi je rekel, pohodil čik in odšel. To je bil eden od prvih nasvetov, ki sem jih dobil od majorja F., ko sem se pridružil Slovenski vojski.

Zakaj vam to pripovedujem? Ko sem se pridružil Slovenski vojski, sem odkril, da nas ljudje opazujejo. Kako bomo ravnali, ko bodo naše vrednote na preizkušnji. Bomo vztrajali, bomo živeli vrednote tudi takrat, ko bo to težko, ali jih bomo pohodili oz. izkoristili tihe priložnosti, da izkoristimo prilike.

Kakšno predstavo imaš ti o katoliškem moškem?

Med seboj se opazujemo tudi mi. Kakšno predstavo imaš ti o katoliškem moškem? Da je to nekdo, ki pridno hodi k sveti maši in je predvsem nekonflikten in neizrazen. Pa tudi seveda popolnoma nezanimiv. Mogoče si ga predstavljaš kot nekoga, ki se ne zna postaviti zase in za svoje otroke. Večino časa le stoji ob ženi in čaka, da neha govoriti, da gredo lahko domov. Ali pa mogoče po drugi strani kot moža, ki se dela, da vedno vse ve in vse moralno presoja, medtem pa živi v strašnem strahu, da bi drugi rekli kaj slabega o njem.

Ne znam odgovoriti, katera predstava je dobra in katera ne. Sem pa prepričan, da je od tvoje predstave odvisno, ali si boš to želel postati. Najboljša motivacija za moškega je, da vstopi v okolje, v katerem so drugi boljši od njega. Boljši izključno zato, ker so se za svoj napredek pošteno potrudili. Ko sem bil vojaški kandidat, mi je bilo težko, ampak nisem obupal, ker me je gnala močna želja, da postanem tako dober, kot so bili nekateri okoli mene: vojaški gorniki, izvidniki, vojaki specialisti, specialci … Vedel sem, da se bom moral sam spremeniti, če bom želel doseči ta cilj. In to je želja, ki ne ugasne. Imeti tako visok cilj, da se moraš spremeniti, če ga želiš doseči.

Pa se vrnimo k predstavi moških v naših katoliških krogih. So to ljudje, ki ti predstavljajo ideal, ki bi ga radi dosegli tudi sami? So to zgledi, ki so zaenkrat še nedosegljivi, ampak so ti v izziv? Če ne, je mogoče dobro predebatirati, kakšen naj bi katoliški moški sploh bil.

V tej rubriki bomo odpirali teme, ki te čakajo na poti v ponosnega zrelega katoličana.

V tej rubriki bomo odpirali teme, ki te čakajo na poti v ponosnega zrelega katoličana. Seveda, če te ta zgled sploh vleče. Odpirali bomo teme, ki smo jih do zdaj preveč zanemarjali: moška jeza in prijaznost, vloga športa v duhovnem življenju, spolnost, prevare, pornografija, strah pred neuspehom. O teh temah moramo spregovoriti iskreno, drugače bomo vedno katoličani le na pol. Kar pa v kritičnih situacijah ni dovolj.

V trenutku, ko ne veš več, zakaj nekaj delaš, že delaš za nekoga drugega.

Miha Novak je mož in oče. Zase pravi, da je katoličan, vendar jemlje to kot izziv, ne kot nalepko. Odraščal je v veliki družini na kmetiji. Zelo kmalu se je srečal z delom, odgovornostjo, disciplino. Njegovo življenjsko pot je močno zaznamovalo delo v Slovenski vojski. Po opravljenem vojaškem roku se je zaposlil kot pastoralni asistent v SV. Vojakom je nudil moralno in psihološko podporo. To mu je dalo vpogled v mnoge različne zgodbe, ki jih bo delil z vami. Zadnjih pet let opravlja delo psihoterapevta za moške in zakonce. Vodi moško skupino Katakombe, ki pomaga dijakom in študentom odraščati v odgovornega in živega katoliškega moškega: brez pornografije, aktivni v športu in delu na sebi. Jasni cilji in postopni koraki.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (1/2026). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.