Prvi vtis in Festa

Karte in namestitev sva rezervirala že pozimi, ko sva lahko le sanjarila o visokih temperaturah in soncu. Ko pa sva se odpravila sredi vročinskega vala, sva si lahko samo želela vetra in klime. Ob pristanku na Malti je bil najin prvi vtis države v nasprotju z estetskimi fotografijami, ki sva jih videla povsod po spletu. Povsod so nekaj kopali in gradili, z avtobusom pa smo se z letališča zaradi gneče, preozkih ulic in neurejenega prometa dobrih sedem kilometrov vozili skoraj eno uro. 

Ko sva se izkrcala v mestu Sliema, kjer sva bivala, se je najin vtis hitro spremenil.

Ko sva se izkrcala v mestu Sliema, kjer sva bivala, se je najin vtis hitro spremenil. Ulice so bile tam okrašene z barvnimi trakovi in zastavami, ob pločnikih pa so marsikje stali kipi svetnikov in svetopisemskih oseb. Domačini so nama hitro pojasnili, da so na Malti poletni meseci zelo živahni in glasni. Vsak teden je kje na otoku t. i. festa, tradicionalno versko praznovanje, katerega cilj je spomniti na življenje različnih svetnikov. Videti je nekako tako, kot če bi naše »lepe nedelje« trajale ves teden. Temu primerno sva čez teden ne glede na to, kje sva bila, videla barvito okrašene ulice in slišala malteško glasbo ter ognjemet.

Prvi dan na Malti sva torej izkoristila za raziskovanje Slieme, ogled okrašenih ulic in barvitih polken. Občudovala sva tudi malteško arhitekturo, ki je prava mešanica arabske in sredozemske, povsod pa je opaziti tudi britanske vplive; predvsem bodejo v oči rdeče telefonske govorilnice, ki pa niso več v uporabi. Še en zelo opazen ostanek vpliva Britancev pa je to, da Maltežani vozijo po levi strani. Čeprav to veš, te vedno znova preseneti, ko se avto pripelje po drugi strani ceste, ali pa se na prvi pogled zdi, kot da se pelje sam, brez voznika. Seveda sva se tudi ohladila v čisto pretoplem morju. Navdušila naju je kamnita plaža, ki danes nadomešča nekdanje soline, zato je polna majhnih bazenčkov.

Povsod je opaziti tudi britanske vplive; predvsem bodejo v oči rdeče telefonske govorilnice, ki pa niso več v uporabi. FOTO: Osebni arhiv

Sprehod skozi Valeto in zgodovino

V naslednjih dneh sva si ogledala prestolnico Valeto, kamor sva iz Slieme čez zaliv odplula kar z ladjico. V mestu sva si ogledala mnogo cerkva, najbolj pa mi je v spominu ostala dominikanska cerkev z muzejem in samostan svete Katarine, kjer je bila nekoč sirotišnica. Še danes si lahko tam ogledaš sobe, v katerih so bivale avguštinske redovnice in dekleta, za katera so skrbele. Ob sprehajanju skozi sirotišnico sem dobila občutek, kot bi za nekaj stoletij odpotovala v preteklost, in se z lahkoto vživela v življenje v sirotišnici. 

Najbolj mi je v spominu ostala dominikanska cerkev z muzejem in samostan svete Katarine, kjer je bila nekoč sirotišnica.

Sprehodila sva se tudi do vrtov, imenovanih Barrakka gardens, od koder se odpira čudovit pogled na pristanišče in bližnja mesta. Tam je tudi pozdravna baterija oz. topovi iz 16. stoletja, njihove delujoče replike pa so še vedno v uporabi vsak dan, ko naznanjajo poldne. V Valletti sva obiskala še »Palačo velikega mojstra« (Grandmaster's Palace) oz. vladno palačo. Ta ima bogato zgodovino, danes pa je v njej pisarna predsednice države in muzej oz. orožarna. Gre za sobo, ki nudi zgodovinski pregled oklepov in orožja, vse od mečev pa do pušk in topov.

Prijazni domačini

Že prvi dan so nama domačini z veseljem pojasnili, kaj je festa, nama povedali, kaj se bo dogajalo vsak dan, in naju povabili na praznovanja. Njihova gostoljubnost in odprtost sta naju prijetno presenetili, še bolj pa sva bila presenečena nad številom domačinov, ki so naju vprašali, od kod sva, pohvalili najino angleščino (ki v resnici ni tako zelo dobra, kot so rekli :)) in naju povprašali o Sloveniji ali celo povedali, da so že bili v naši državi. 

Med enim od najinih obiskov Valete sva se udeležila maše v cerkvi svetega Avguština, po maši pa je do naju pristopil starejši gospod, ki nama je najprej želel razkazati kipe v cerkvi. Ko je izvedel, od kod sva, je z nama z veseljem podelil, da je tudi sam že bil v »Jugoslaviji«, in nama priporočal, da obiščeva Medžugorje, saj je bila to zanj zelo lepa izkušnja.

Gostoljubnost in odprtost domačinov sta naju prijetno presenetili. FOTO: Osebni arhiv

Mdina – tiho mesto

Obiskala sva tudi Mdino, nekdanjo prestolnico Malte. Danes je tu (razen domačinom) prepovedana vožnja z avtomobili. Mdina je sicer majhna in jo je mogoče hitro prehoditi, lahko pa se po njej popelješ tudi s kočijo. V mesto je mogoče priti le skozi poseben vhod (Mdina Gate), v njem so posneli nekatere scene znane serije Igra prestolov. Mesto ima danes zelo malo prebivalcev. Ti so se namreč po tem, ko se je prestolnica prestavila v Valeto, množično odselili. Zaradi tega in odsotnosti avtomobilov se mesto danes imenuje tudi tiho mesto.

Mdina se zaradi majhnega števila prebivalcev in odsotnosti avtomobilov imenuje tudi tiho mesto.

Tu sva si ogledala samostan benediktinskih redovnic. Te tu živijo že od 15. stoletja, del, v katerem je muzej, pa lepo predstavlja, kakšno je bilo njihovo življenje nekoč. Mdina je polna palač, dvorcev in cerkva, obdaja pa jo obzidje. Kljub svoji majhnosti in tihosti (morda ravno zaradi tega) naju je navdušila bolj kot Valeta.

Ko ne gre vse po načrtu

Če si že kdaj pogooglal Malto, si gotovo najprej naletel na slike njenih lepih peščenih plaž s kristalno modro vodo. Malteško modro laguno in vodne jame sva si želela ogledati tudi midva, a je na dan, ko naj bi se z ladjico tja odpravila, pihal premočan veter in je bil izlet žal odpovedan. Tudi kopati se zaradi ogromnih valov nisva mogla, sva pa tako končno dočakala veter, ki je bil zaradi pokvarjene klime v sobi še toliko bolj dobrodošel. :)

Čeprav si nisva uspela ogledati vsega, kar Malta ponuja, lahko rečem, da je bilo zelo lepo in bi potovanje tja priporočala vsakomur. Tudi sama bi se tja še vrnila, a morda ne na višku poletja. :)

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (1/2026). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.