Kdaj ste nazadnje presenečeno opazili nekaj, kar je bilo pred vami tako ali tako že ves čas?

Saj vemo, kako gre. Čakaj malo, si rečemo kdaj, in potem nekaj v smislu: ali so vzorci na tej posteljnini res že ves čas tako neverjetno mili? Hjah, kar nam je domače, tega pogosto preprosto ne opazimo. In če lahko tako spregledamo rjuho, ki smo jo v dar dobili za zadnji rojstni dan, kako ne bi spregledali oziroma preslišali besed, ki so v naši sredi že dve tisočletji? Kako ne bi spregledali krščanstva, ki je tu, z nami, že odkar smo se dobro odkašljali od lastnega rojstva?

Ni vedno najlažje. A mislim, da nam danes vse večja oddaljenost širše kulture od vsega krščanskega kaže zaklade naše vere znova v njihovi presenetljivi novosti. Tako nam denimo odpira ušesa za tisto že tako povsakdanjeno resnico, da smo vsi otroci. Božji otroci. Seveda, da smo! Ja – pa ni res. Ni tako samoumevno. Pravzaprav je to po svoje neverjetno smešno. Šele soočenje s svetom, v katerem nismo vsi otroci in bratje in sest...