Že 130 let je naša cerkev Božje prebivališče, kjer so se v veselju, preizkušnjah, stiskah, vojnah in žalosti zbirali naši sorodniki, znanci in prijatelji. Boga so prosili, se mu zahvaljevali, se mu priporočali in molili. Danes so že v večnosti, sedaj pa to počnemo tudi mi, ki nam je po Božji milosti še dano živeti. V prihodnje pa upamo, da bodo to nadaljevali tudi naši otroci oziroma zanamci.

Današnja fotografija cerkve na Colu. FOTO: Anton Tratnik

Slavje se je začelo s peto sveto mašo, ki jo je daroval domači župnik g. Peter Černigoj. V nagovoru je poudaril veliko hvaležnost najprej dobremu Bogu, pa tudi vsem, ki so gradili cerkev, ter mnogim, ki so nekoč in tudi danes zanjo skrbijo, jo vzdržujejo in se vedno odzovejo, ko nas glasovi zvonov iz naše cerkve sv. Lenarta povabijo v cerkev in k molitvi. Mašno daritev sta z ubranim in lepim petjem obogatila cerkveni pevski zbor in otroški zbor pod taktirko Martine Peljhan in Benjamina Škapina ter ob orgelski spremljavi Ane Trošt.

Fotografija nove cerkve, narejena v začetku prejšnjega stoletja. FOTO: arhiv župnije

 Cerkev sv. Lenarta na Colu, v vasi, ki se je nekoč imenovala Podvelb, ima lepo zgodovino. Omenjena je že v urbarju iz leta 1345. Pisni viri in poročila navajajo, da je prejšnja cerkev stala sredi pokopališča in je bila posvečena leta 1761. Ker je prebivalstvo naraščalo, je postala premajhna. Zato je leta 1894 kurat Konrad Texter povabil ljudi, da bi zgradili novo cerkev, ki naj bi stala na takem kraju, da bi se zvonjenje slišalo daleč naokrog. Odločili so se za kamnito občinsko gmajno nad cesto, ki je postala cerkvena last. Že istega leta avgusta so z velikim navdušenjem začeli kopati hrib. Material so nakladala tudi dekleta. 

7. maja 1895 je vipavski dekan blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev na Colu.

Župnik je pridobil predelan načrt cerkve v Želimljah in prosil ljubljansko škofijo, da bi za novo cerkev na Colu prispevala eno nedeljsko nabirko, kar je škofija tudi odobrila. Sledila je huda zima, spomladi pa še potres. Dne 7. maja 1895 je vipavski dekan blagoslovil temeljni kamen in zidanje se je začelo. Cerkev je zgrajena v neorenesančnem slogu, v tlorisu v obliki grškega križa, zidana iz kamna in ometana. Žal je zmanjkalo denarja, zato cerkev ni bila popolnoma dokončana po prvotnih načrtih. Strop je nekoliko nižji, tudi zvonik ni narejen povsem po načrtu, vendar že 130 let med farani Cola v njej prebiva Božja navzočnost v Najsvetejšem.

Stara srednjeveška cerkev, ki je postala premajhna, zato so postavili novo. FOTO: arhiv župnije

V 130 letih je cerkev doživela že veliko sprememb in dopolnitev. Še vedno pa je občudovanja vredno in skoraj težko razumljivo, kako so ljudje v tistih težkih časih brez pomoči orodja in strojev, ki jih poznamo danes, zmogli v manj kot dveh letih zgraditi tak objekt. Veliko navdušenje, veselje in ponos naših prednikov po blagoslovu nove cerkve je bilo opisano tudi v časniku Slovenec 13. oktobra 1896.

Stara razglednica iz časov pred drugo svetovno vojno (1). FOTO: arhiv župnije

Po današnjem lepem dogodku in ob spominu na naše predhodnike smo se tudi mi še nekaj časa po maši zadržali v druženju in obujanju spominov pred cerkvijo. Mladina je postregla z dobrotami, ki so jih pripravile pridne gospodinje. Tudi v prihodnje bo treba poskrbeti, da bo naša cerkev lepo in vestno vzdrževana ter bo služila svojemu namenu in v Božjo slavo.

Stara razglednica iz časov pred drugo svetovno vojno (2). FOTO: arhiv župnije

Bogu hvala za lep dogodek in sv. Lenartu, našemu zavetniku, ker skozi bogato zgodovino spremlja našo colsko faro in vse njene prebivalce.

Naši predniki so na trdno kamnito skalo pred 130 leti postavili Božjo hišo v kateri stalno prebiva Bog, zato naj bo cerkev svetega Lenarta na Colu tudi v bodoče vir miru in neprecenljive božje milosti in dobrote za vse ljudi bližnje in daljne okolice.

Zapis v časniku Slovenec 13. oktobra 1896

V nedeljo, dne 11. t. m., smo imeli lepo in veselo slovesnost - blagoslovljenje naše nove cerkve. Pred dvema letoma bil je tam še trd in skalnat grič, kjer sedaj stoji nova cerkev sv. Lenarta. Pri začetku, in tudi pozneje, je marsikdo z glavo majal, rekoč: vsaj ne bomo zmogli ali vsaj ne bodo mogli. Res ni lahko in prijetno župniji, ki se ne more ponašati z obilico prebivalstva ali bogastvom na polju ali denarju, ko terja žrtev v delu in denarju; toda če Bog pomaga, vse je mogoče, vse lahko, vse prijetno. Zato smo pričeli, zaupajoč na božjo pomoč, in z božjo pomočjo tudi končali zidanje cerkve, na katero smemo ponosni biti.

Ni se čuditi, ako smo z veseljem pričakovali veselega dne, ko se bo nova cerkev blagoslovila in izročila svojemu namenu. Cela župnija se je pripravljala na ta dan. Gospodarji so vabili sorodnike in prijatelje od blizu in daleč, mladeniči postavljali mlaje, delali slavoloke in dekleta so vile vence. Imeli smo le jeden strah, da bi ta dan ne deževalo. In hvala bodi Bogu, v nedeljo do večera ni bilo dežja, ljudstva se je zbralo veliko.

Ob 10. uri je začel mil. gos. stolni prošt dr Klofutar, spremljan od desetih duhovnikov, blagosloviti novo cerkev. Po dovršenem blagoslovu smo v procesiji prinesli sv. R. T. iz stare v novo cerkev in nato je pričela pridiga. Pridigoval je mil. gosp. stolni prošt prav poljudno in namenu primerno. Pridigi je sledilo darovanje za cerkev, kajti stroški še niso popolno pokriti. Nabralo se je 156 gld. 53. kr., kar naj Bog vsem stotero povrne! S sveto mašo, katero je služil gosp. prošt, in zahvalno pesmijo se je končala ta slovesnost, katera pri domačih in tujcih ostane v trajnem spominu. Presrčna zahvala mil gosp. proštu za blagoslovljenje in ginljive besede, sv. mašo in vse druge žrtve, prisrčna zahvala tudi vsem č. gg. duhovnikom, ki so se radovoljno odzvali povebilu ter prišli poveličat prelepo slovesnost.

Naša nova cerkev ima podobo križa in je zidana v romanskem slogu. Ne rečem, da je brez pogreškov ali da bi ne mogla lepša biti, a vender smemo biti ponosni na njo. Altar je iz stare cerkve v novo preslovil gosp. J. Rusjan iz Renč, ki je prevzel tudi zidanje in katerega sem pohvalno omenil v zadnem dopisu. Orglje sta popravila in preslovila brata Zupan v občno zadovoljnost. Tlak (mozaik-marmor) smo naročili v Oberalmu na Solnograškem; jako krasi cerkev in upamo, da bo tudi trpežen. Klopi, ki so kakor cerkev v romanskem slogu, hvali vsak. Delal jih je logaški mizarski mojster, gos. M. Molk, katerega priporočamo vsakemu, kdor hoče imeti lepo, solidno in ceno delo. Druga mizarska dela so napravili okusno in slogu primerno domačini. Kar pa še manjka: nebrojne oprave in denarja za pokritje vseh stroškov, upamo na božjo pomoč, vsaj dobrotni Bog, ki nam je pomagal do sedaj, nas gotovo naprej zapustil ne bo. On nam je pomagal pri zidanju, nam je pomagal sedaj in nam bo tudi pomagal na dalje. Bog nam je pomagal pri zidanju, kajti brez božje pomoči bi tako ubožna in mala občina ne mogla zgraditi take cerkve, posebno še, če pomislimo, da je bilo vse prosto, da je vsak delal, kolikor je hotel, in dal, kolikor je hotel. Vsa zgradba stane okroh 10.000 gld.

Konečno moram izreči prisrčno zahvalo vsem od blizu in daleč, ki so pomagali posredno in neposredno; imenujem presvitlega cesarja, prevzv. gosp. knezoškofa, mil. gos. prošta, preč. gos. dekana in sploh vse dobrotnike, ptuje in domače; da tudi domače župljane, ki so veselo in radovoljno veliko žrtvovali z delom in denarjem Ljubi Bog, ki je nagibal in vodil srca vseh, naj jim dodeli svoj blagoslov!