Najprej pade v oči, da je ob angelovem oznanjenju sicer hotela razumeti, kako naj bi se to zgodilo. Lahko bi vztrajala, da si zasluži obsežnejšo razlago, če jo je Bog že izbral za mater svojemu Sinu. Pa je dojela, da se od nje pričakuje predvsem zaupanje. S svojo privolitvijo je vnaprej podpisala nepopisan list svojega življenja, ne da bi pravzaprav vedela, kaj jo čaka.

Druga stvar je, da Marija svojega »stanja« pred zaročencem Jožefom ni opravičevala. Zavedala se je, da bi jo moral Jožef naznaniti učiteljem postave in da jo čaka kamenjanje. Vendar se ni čutila dolžno, da bi mu razlagala, da ni tako, kot je videti. Zaupala je, da bo Bog »spreobrnil« Jožefa in mu vse pojasnil, če bo On tako hotel.

Ob tem pomislim, koliko naporov zakonci namenjamo temu, da bi svojemu sozakoncu dopovedali, da se moti; da ni tako, kot je videti; da bi mu odprli oči ... Radi vidimo, da se življenje odvija po naših pričakovanjih. Marija pa se ni čutila dolžno, da bi bodočemu možu...