Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Čez Saharo do Slovenije: pot begunca v oddaji Reflektor

Za vas piše:
Spletno uredništvo
Objava: 26. 10. 2022 / 15:14
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 26.10.2022 / 19:31
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Čez Saharo do Slovenije: pot begunca v oddaji Reflektor

Čez Saharo do Slovenije: pot begunca v oddaji Reflektor
V oddaji Reflektor smo gostili Luijija Youhannesa iz Eritreje in Jano Lampe iz Karitasa. Naša gosta sta spregovorila o tragičnih življenjskih usodah, ki ljudi ženejo v begunstvo. Pogosto je to edina pot, da se izognejo tragični usodi njihovih štaršev in starih staršev.

Luiji (izg. Luidži) Youhannes je prijeten, nasmejan mladenič. Na prvi pogled si ne bi mislili, da ima za seboj težko zgodbo, da je moral zapustiti svojo rodno Eritrejo in prestati težko pot čez Saharo in nato še čez Sredozemlje, da bi prišel do Evrope. Svojo zgodbo je delil z nami na preprost, a zgovoren način. Po srednji šoli je, kot vsak eritrejski moški ali ženska, moral v vojsko. Služenje vojaškega roka v tej državi, ki vse od osamosvojitve v 90. letih še ni preklicala splošne mobilizacije, nima časovne omejitve in lahko traja pet, šest let. V vojski se dogajajo številne zlorabe, Eritreja pa vojake danes pošilja tudi v Etiopijo, kjer poteka državljanska vojna v regiji Tigraj.


Težavna pot v Evropo

Luiji se je odločil za beg v Sudan, nato pa naprej preko Sahare v Libijo. O poti je povedal: “Zelo težko je, veliko ljudi je tam umrlo.” Na poti je srečeval različne “mafije”, tihotapske skupine, ki včasih celo ugrabijo migrante rivalski skupini, da bi same pograbile zaslužek. Ko je prispel v Italijo, se je vključil v program relokacije, preko katerega je prišel v Slovenijo in tu zaprosil za azil.

Lakota, oboroženi spopadi in pomanjkanje perspektive vsako leto poženejo od doma številne ljudi po vsem svetu. Jana Lampe iz Karitasa je v oddaji povedala, da največ ljudi migrira v sosednje, pogosto revne države. Največje breme pa nosi Afrika, znotraj katere se dogaja kar 80 % vseh svetovnih migracij: "Ljudje, ki prihajajo iskat preživetje ali boljše pogoje za življenje v Evropo, so samo kaplja v morje.” Po izkušnjah ljudi, ki jih srečuje, si vsakdo želi živeti na svojem domu in se vrniti, če bi razmere to dopuščale.

FOTO: Siniša Kanižaj

Prav vsi begunci si zaslužijo našo skrb

Jana je prepričana, da beguncev ne smemo deliti glede na to, iz kje prihajajo. Medtem ko se z begunci iz Ukrajine, ki so danes najštevilčnejši na svetu, lažje poistovetimo, pa bi morali vsakega obravnavati najprej kot človeka. Luiji je dejal, da je bil v Sloveniji dobro sprejet in se tu dobro počuti: “Slovenija je zelo lepa in ljudje so zelo prijazni.” Opisal pa je tudi manj prijetno izkušnjo iskanja stanovanja: “Ko pokličeš, te povabijo na ogled, ko pa prideš, vprašajo: ‘Zakaj nisi povedal, da si Afričan.’ … Ali te samo pogledajo skozi okno in ugasnejo telefon.” Jana je poudarila, da bi se morali zavedati prispevka, ki ga že zdaj dajejo priseljenci naši družbi, saj opravljajo deficitarne poklice in plačujejo v socialno blagajno. Po njenem mnenju bi morali zato urediti in spodbujati zakonite poti migracij.

Drug način spopadanja s to problematiko pa je reševanje težav na izvoru. “Če smo globalni v trgovini, bodimo globalni tudi v solidarnosti,” pravi Jana Lampe. Predstavila nam je dva projekta, s katerim poskušajo pomagati ljudem v revnejših državah, da bi lahko ostali na svojem domu, Kupim kozo in Z delom do dostojnega življenja.

FOTO: Siniša Kanižaj

Če se človek počuti sprejetega, se lažje vključi v družbo

Toda ali begunci, migranti ogrožajo naš način življenja, vero? Jana odgovarja: “Bojimo se lahko, če sami v sebi nismo trdni, če nimamo tiste hrbtenice …" Ključ do premagovanja strahu je osebno srečanje s priseljenci, saj tako na eni strani odpadejo predsodki, na drugi strani pa se človek, ki se čuti sprejetega, lažje vključi v družbo. Zato je kritična do evropskega odziva na migrantsko krizo: “Sprejeli smo že, nismo pa poskrbeli za dobro integracijo.” Poudarila je predvsem pomen učenja jezika in splošnega družbenega okolja: “Če si prišel v neko državo in te je lepo sprejela, ti pomagala, … je prav, da spoštuješ pravila.”

FOTO: Siniša Kanižaj

V Eritrejo ni vrnitve

Luiji je v Sloveniji pridobil status begunca in si našel delo, povezuje tudi tukajšnjo eritrejsko skupnost. Za vrnitev v svojo domovino nima veliko upanja: “Ko ljudje zapustijo Eritrejo, se nikoli ne vrnejo nazaj. … Od začetka, ko je Eritreja postala samostojna, imamo vsak dan vojno. Državo vsak dan zapusti več kot tisoč ljudi. Ni prihodnosti. Samo v vojsko greš, ne delaš nič, imaš kalašnikov, greš v vojno in brezveze boš umrl.” Perspektiva se konča tu: “Moj oče je bil vojak, dedek je bil vojak, praded je bil vojak. Vse življenje imamo vojno. Od vojne nimamo nič, samo umiramo.”

Nalaganje
Nazaj na vrh