Leta 2004 je postal njen prvi koordinator (od leta 2009 je to sedanji generalni vikar novomeške škofije Peter Kokotec). Že skoraj 30 let se udeležuje tudi kongresov Mednarodnega katoliškega odbora za pastoralo Ciganov (CCIT), v katerem je dva mandata (2010–2020) opravljal podpredsedniško funkcijo. Čeprav že dalj časa službuje na Gorenjskem, tudi danes zanj velja, da je »ciganski župnik«. Z njim smo se pogovarjali nekaj dni po tragičnem dogodku v Novem mestu, ki je z vso ostrino opozoril na odprta vprašanja t. i. romske problematike.

Kako ste doživeli smrt Aleša Šutarja v Novem mestu?

Po pravici povedano: prej ali slej sem nekaj takega pričakoval … Vem, da se to sliši skorajda grozno, a dejansko se mi je ob vsem, kar se dogaja zadnja leta, zdelo čudno, da do podobnega zlega dejanja ni prišlo že prej.

Kateri indici so vas napeljevali k tej zloslutni misli? Kaj se je v teh več kot 25 letih, odkar se posvečate delu z Romi, tako spremenilo, da se je tako dejanje zazdelo skoraj neizogibna posledica?

Morda na prvi pogled malenkost, pa vendar. Skoraj vsako leto grem med drugim na Brezje, ko imajo Romi 13. avgusta tradicionalno procesijo z Marijinim kipom in lučkami. Tam sem v zadnjih letih lahko spremljal spreminjanje ozračja, razpoloženja, strukture ciganskih romarjev, razlogov za njihov prihod, koliko je moških, žensk, otrok … Še pred dvema desetletjema je bilo med njimi dosti več domačnosti, objemanja, pozdravljanja, veselja. Takrat jih je na Brezje prihajalo med 400 in 500, dandanašnji pa jih je pol manj – pridejo tisti, s katerimi se duhovniki poznamo že dalj časa. Novih, mlajših romarjev skorajda ni. Vedno več je mladih staršev, ki otrok sploh ne dajo več krstiti.

V primerjavi z ne tako davno preteklostjo je danes samozvani kralj v romskih taborih tisti, ki ima več denarja, ki je večji mafiozo, ki ima več orožja in proda več droge.

Kar je, domnevam, eden od pokazateljev, da znotraj romske skupnosti »umira« tradicionalna rodovna identiteta, da »umira« tradicionalno starešinstvo kot skupnostna vez in tudi oblika nadzora?

Natančno tako: umira starešinstvo in tako skorajda vsaka oblika avtoritete. Saj imajo še vedno uradnega ciganskega kralja na Madžarskem, eden pa se je za kralja oklical v Romuniji, kjer živijo trije milijoni od okoli 13 milijonov evropskih Romov. A zakaj sploh omenjam ciganskega kralja? V primerjavi z ne tako davno preteklostjo je danes samozvani kralj v romskih taborih tisti, ki ima več denarja, ki je večji mafiozo, ki ima več orožja in proda več droge. To je tisto, kar je Cigane žal spodneslo. In zdaj več niso simpatično fehtarski, kot so bili nekoč, temveč resnično nevarni sebi in drugim. Tisti med Romi, ki denar imajo, ga hočejo po kriminalni poti imeti še več, tisti, ki ga nimajo, pa se še bolj oklepajo teh presnetih socialnih podpor. Dejstvo je, da imajo tako veliko socialno podporo, da se jim ne splača iskati dela in iti v službo, vse pa jim »pripada«: zemlja, prostor, voda, hrana, komunalna opremljenost …

Zagotavljam vam, če bi bil en duhovnik kot romski župnik pripravljen zanje stalno delati, bi bilo pol manj kriminala, pol manj nasilja, vsaj pol manj kraj in nadlegovanja civilnega prebivalstva!

Marjan Lampret je od leta 2021 župnik župnije Trata – Gorenja vas. FOTO: Bogomir Štefanič

Ste se sami kdaj srečali s kakšnim romskim nasilnežem?

Ne. No, v enem primeru je bilo nekaj blizu temu. Cigana sem zalotil pri kraji farovške opeke. Skušal sem se z njim dogovoriti, da bi ukradene strešnike zložil nazaj. »Ne bom!« Nobeno bratsko prigovarjanje ni pomagalo, noben krščanski, moški dialog. Pa bomo poklicali policijo. Hotel je nekaj groziti, kaj vse bo naredil cerkvi, meni … Pa so prišli policisti in lahko si zaslišal: »A spet ti, Danilo!« Ob policiji se je vsaj malo skesal. Pa sem mu prepustil polovico strešnikov. Odtlej sva bila težka frenda do njegove prezgodnje smrti. Da bi se kdaj osebno čutil res ogroženega od Romov – nikoli. So pa to še kako trpko doživeli nekateri moji kolegi duhovniki …

… in številni ljudje zlasti v jugovzhodni Sloveniji. Pogovarjava se dan po izredni seji novomeškega občinskega sveta, ki jo je na trgu pred Rotovžem spremljala ogromna množica. Na nasilno smrt Novomeščana Aleša Šutarja so se odzvali, če smem uporabiti ta izraz, s »konstruktivno jezo«. Vsaj jaz sem tako videl odziv zbrane množice. Če bi imeli možnost, da bi nagovorili te ljudi: kaj bi jim rekli?

(Malce vprašujoč pogled) 

Vem, niste predsednik vlade ali minister …

Res nisem. A če bi že imel možnost kaj reči, bi rekel to, kar že ves čas zagovarjam pri svojem pastoralnem delu s Cigani: zagotavljam vam, če bi bil en duhovnik kot njihov župnik pripravljen zanje stalno delati, bi bilo pol manj kriminala, pol manj nasilja, vsaj pol manj kraj in nadlegovanja civilnega prebivalstva! Še vedno imamo kakšnega kandidata med duhovniki, ki bi bil pripravljen z njimi delati in jih stalno opozarjati. Čutili bi, da je z njimi nekdo, ki jih ima resnično rad. Problem je namreč tudi ta, da jih nihče nima resnično rad – tudi tisti ne, ki so jih sicer polna usta privilegijev za »ranljive manjšine«.

In še nekaj: to nasilje, zlo, ki ga povzročajo Cigani, doživljam kot bumerang, kot »maščevanje«, ki se je zgodilo desetletja potem, ko so Cigane pobijali kot zajce. Pa niso delali ničesar, bili so le v napoto tedanjim komunističnim revolucionarjem.

Naši oblastniki morajo najprej priznati, da so oni duhovni sinovi in hčere tistih, ki so pobijali Cigane.

Ste nas zdaj odpeljali v tragično leto 1942, v poboje, kot je bil tisti v Iški 17. maja tega leta?

Tako je. Tudi zato Cigani nočejo biti Cigani. Zlasti takrat so jih imeli za manj kot ljudi, zato želijo biti danes Romi: rom namreč pomeni človek, cigan pa pomeni nedotakljiv, reven, nekdo, ki ima ubogo prebivališče … Naši oblastniki morajo najprej priznati, da so oni duhovni sinovi in hčere tistih, ki so pobijali Cigane. Te zločine je treba priznati, zanje bi bila potrebna odškodnina. Sedanje socialne transferje pa bi bilo treba kriminalcem med Romi odvzeti; odvzeti jih je treba tudi tistim, ki otrok ne pošiljajo v šolo. Čisto vsega jim ne moreš vzeti, ker bodo sicer socialni nemiri še večji. A namesto denarja bi jim bilo treba pomoč dati v materialu, v hrani …

Celoten pogovor objavljamo v 45. številki Družine.