Jožef:

Pobožal si me z raskavo dlanjo

Moj Gospod in moj Bog.

Navaden mizar sem. Tesar. No, dobro, tudi zidar, če je kdaj treba.

Rad delam z rokami in kot otrok sem si želel biti lončar. Sanjal sem, kako med vrtenjem vretena moji prsti iz brezoblične kepe ustvarjajo nove, trdne in uporabne oblike. A moje dlani so preraskave, moje roke pregrobe za mehko glino. Zato sem v roke vzel žago, sekiro in oblič … in zdaj sem, kar sem.

Lepo mi je, ko se les ukloni moji volji, mojemu načrtu. In tudi načrtujem rad. Že od nekdaj. Preden se lotim dela ali gradnje ali česarkoli, naredim načrt. Vsaj v glavi. Ali v srcu.

Tudi za svoje življenje sem imel – vsaj v glavi in v srcu – od nekdaj pripravljen načrt: ljubeča žena, polna hiša razposajenih otrok, dobri sosedje in prijatelji, zdravo mirno življenje in srečna starost … Nisem sicer vedel, kako in kdaj se bo vse to zgodilo, a preden sem zvečer pometel delavnico in zaprl vrata, sem v kup...