Mučeniška smrt sv. Cirila diakona v sirskem mestu Heliopolisu spada med redka zgodovinsko zanesljiva izpričana mučenja pod cesarjem Julijanom Odpadnikom. Julijan je bil dober psiholog in zato ni maral mučeništva, dopuščal pa je, da so se smeli njegovi privrženci nad »skrunilci bogov« neusmiljeno maščevati. Take smrti je umrl diakon Ciril.

Kot mlad klerik je Ciril sodil, da bo poganom najbolje pokazal ničevost bogov, če razbije kipe malikov. To se je že pod Konstantinom marsikje dogajalo in je pri preprostih ljudeh učinkovalo, ko so videli, da se bogovi ne morejo maščevati. Diakon Ciril je tako veliko poganov pridobil za krščanstvo. Zakrknjenih poganov seveda s tem ni prepričal in ti so se nad njim maščevali. Julijan je zahteval, da se morajo državljani povsod prikloniti pred cesarjevim kipom, ob katerem so postavili tudi kipe bogov. Kdor ni počastil vseh hkrati, so ga obdolžili – ne da zaničuje bogove – temveč, da žali cesarja. Precej kristjanov je takrat v stiski vero zatajilo.

Ciril tega poganskega uspeha ni lahko prenašal in je kristjane spodbujal k stanovitnosti. Nakane poganskih hujskačev so se s tem izjalovile. Poganski priganjači so zato hoteli na vsak način odstraniti Cirila in ga z mučenjem pripraviti, da bi svojo vero zatajil. Diakon je z božjo pomočjo prenesel vse njihove krutosti, pogani pa so pobesneli in mu razparali trebuh, da je umrl v najhujših mukah.

Kakor Julijan so tudi ti krvniki sodili, da je krščanstvo zgolj človeški izum, ne pa božje delo. Zgodovinar Teodoret Cirski piše, da je vse, ki so se znašali nad Cirilom, zadela božja kazen, kakor je pisano v Razodetju (19,2): »Maščeval je nad njimi kri svojih služabnikov.« To se je zgodilo med letoma 361 in 363.

Ciril Diakon goduje 29. marca.