Ko sem konec devetdesetih prvič slišal, da se tudi v Cerkvi dogajajo spolne zlorabe otrok, sem bil šokiran, pretresen. Težko sem verjel, da je kaj takega sploh mogoče. Nekaj zares demonskega je čutiti v tej zadevi, »Satanov dim v Božjem svetišču«, kot je z besedami Pavla VI. v reviji Cerkev danes zapisal Branko Cestnik. Pozneje sem v nadškofijski službi za stike z javnostjo moral odgovarjati na novinarska vprašanja o sumih spolnih zlorab od treh duhovnikov. Po mojem vedenju se je v enem primeru izkazalo, da gre za krivično obtožbo, v drugih dveh pa za resnično. Še vedno se spominjam besed nadškofa, ki ga je to težko bremenilo: »Jaz za nikogar več ne morem dati roke v ogenj.« Vendar ne gre samo za posvečene, zlorabe zagrešijo tudi poročeni ali samski.

Cerkev si je upala ob bolečih razkritjih pogledati se v ogledalo in se pogumno soočiti s tem vragom. Verjetno kot prva velika institucija. Vsako razkritje je boleče, vendar varovanje ugleda institucije danes ni več pomembnejše od človeka. ...