Zavetnik: evtanazije

Atributi: orjaška postava, resen videz

Clemens von Galen je lep dokaz za to, da Bog tudi takrat, ko je najbolj hudo, pošilja ljudstvu svoje preroke, ki ljudi spodbujajo k spreobrnjenju, zvestobi in pogumnem prenašanju zla in trpljenja. »Tvegal je lastno življenje, ko se je bojeval proti posiljevanju zakonov in vesti in s tem ohranjal čast nemškega ljudstva,« je zapisal eden izmed zgodovinarjev. Šolal se je najprej pri jezuitih v Feldkircknu in maturiral v domačem kraju. Skupaj z bratom Francem je začel v Švici, v Fribourgu, študirati literaturo, zgodovino in filozofijo, a študija ni dokončal, saj se je vmes odločil za duhovniški poklic. Teologijo je študiral v Innsbrucku in Münstru in bil 28. maja 1904 v münsterski stolnici posvečen v duhovnika. Tu je dve leti najprej služboval kot stolni vikar, nato pa je odšel za kaplana v Matijevo cerkev v Berlin-Schöneberg. V Prusiji je s svojimi farani delil težko usodo prve svetovne vojne in njene posledice v prvih povojnih letih. Leta 1929 so ga poklicali nazaj v Münster za župnika mestne cerkve sv. Lamberta. A le za tri leta, saj so ga leta 1933, po sedemindvajsetih letih dušnopastirskega dela, izvolili za münsterskega škofa. Posvečen je bil 28. oktobra 1933, samo devet mesecev potem, ko se je na oblast v Nemčiji povzpel Hitler, ki niti slutil ni, kakšnega nasprotnika je s tem dobil. Kajti Clemens von Galen je bil nemški rodoljub v najžlahtnejšem pomenu te besede in je zato zelo hitro spregledal politiko nacionalsocializma, že prej pa obsojal tudi komunizem in stalinizem, kasneje pa bil kritičen tudi do zavezniških sil, ki so plenile po njegovi domovini. Znane so zlasti tri pridige, ki jih je imel v juliju in avgustu 1941, v katerih je obsodil napade na samostane in cerkve, evtanazijo, ki so jo izvajali nacisti, in neizprosno obsojal nacizem. S svojo pokončno in odločno držo ni vplival samo na nemški episkopat, pač pa ga je občudoval in dajal za zgled sam sveti oče Pij XII. Ravno zaradi tolikšnega moralnega ugleda, tudi med nemškim ljudstvom, si ga nacisti niso upali ubiti. Moč za svojo držo in pogum je škof von Galen črpal predvsem iz svoje pristne pobožnosti; bil je vnet častilec svetega Rešnjega telesa, vsak petek je molil križev pot, svojo škofijo je vnovič posvetil Jezusovemu Srcu, živel je v zatajevanju samega sebe in se vadil v skromnosti. Ko je 21. februarja 1946 v Rimu prejel kardinalske insignije, ga je vsa cerkev pozdravljala in mu vzklikala. Doživel je tudi velik »triumf« na ruševinah svoje stolnice, kjer ga je pričakala 50.000-glava množica, nato pa kmalu podlegel bolezni in umrl zaradi razlitja slepiča.


Ime: latinsko ime Clemens izhaja iz pridevnika clemens, clementis, ki pomeni »mil, krotek, pohleven, nežen«.

Rodil se je 16. marca 1878 v gradu Dinklage pri Vechti v Nemčiji.
umrl pa 22. marca 1946 v Münstru v Nemčiji.

Družina: Bil je enajsti izmed trinajstih otrok grofa Ferdinanda Heriberta von Galna in Elizabete, grofice von Spee. Rodbina von Galen je bila ena najstarejših nemških plemiških rodbin.

Zavetnik: Nima še posebnega patronata, lahko ga štejemo za zavetnika oz. priprošnjika proti evtanaziji.

Upodobitve: Clemens von Galen je bil orjaške postave, resnega videza in izklesanih, plemenitih potez.

Beatifikacija: Benedikt XVI. ga je 9. oktobra 2005 razglasil za blaženega.

Goduje: 22. marca.