Bog prihaja k človeku znova in znova. Do njega ni brezbrižen, to dokazuje vsa zgodovina odrešenja. Bog je zaljubljen v človeka. On je njegova velika ljubezen. Bog prihaja vedno, ker v svoji polnosti še ni prišel. Na svetu so namreč vedno nove generacije, ena izmed njih je tudi naša, in bo torej šele ob koncu svetovnega dogajanja prišel kot Dovršitelj zgodovine. Prihaja po Brezmadežni: »Lepa kot luna / kot sonce izbrana / brez madeža spočeta. – Na pomoč Presveta!«

Njegov veliki prihod je učlovečenje – Božič. Z učlovečenjem je njegova navzočnost tako popolna, da zasenči vse druge, vse prejšnje navzočnosti. Na božično noč je nevidni in nedotakljivi Bog postal viden in dotakljiv. To je nekaj tako radikalnega, da je od tedaj vsak problem vere v Boga obenem problem vere v Jezusa Kristusa! Brez Kristusa je vse pogreznjeno v temo, v noč. Tudi Sveto pismo ostane brez Kristusa v temi … Brez Kristusa bi človek, pogreznjen v mrak, v solzah čakal, naslonjen na zid žalosti. Ostal bi bre...