Človek je ustvarjen za odnose, za bližino in za služenje drugemu

Tatjana Rupnik, prejemnica naziva Naj mentorica mladih prostovoljcev 2025, ki ji ga je podelila Slovenska filantropija, je svoje otroštvo preživela v čudoviti naravi pod izvirom reke Hubelj nad Ajdovščino, ob sadovnjaku češenj, v družbi staršev, mlajše sestre, starih staršev in strica z družino. »Otroci smo bili med seboj zelo povezani in edina družba v popoldanskem času, vikendih in počitnicah. Ko pogledam nazaj na svojo življenjsko pot, se mi zdi, da me je Bog skozi različne izkušnje vedno znova učil iste resnice: človek je ustvarjen za odnose, za bližino in za služenje drugemu. Čeprav si v mladosti nisem predstavljala, kam me bo vodila življenjska pot, danes prepoznavam številne drobne korake, ki so me pripeljali do dela z ljudmi in do poslanstva v Karitas,« pove z žarom v očeh. »Težka obdobja so me oblikovala« V življenju je doživela veliko lepih trenutkov, a tudi preizkušenj, ki so jo oblikovale. »Prav težka obdobja so me naučila, kako pomembni so ljudje, ki znajo poslušati, spodbuditi in stati ob strani. Takrat sem spoznala, da nihče ne more živeti sam zase. Vsak od nas potrebuje nekoga, ki mu poda roko, in vsak od nas je poklican, da je opora drugemu,« je prepričana Tatjana. Versko življenje v otroštvu ni bilo na prvem mestu, se spominja, čeprav prihaja iz katoliške družine. Prejela je sveti krst in bila pri prvem svetem obhajilu, nato pa se je njena pot uvajanja v krščansko življenje končala. »Tu pa tam sem s svojo nono odšla k sveti maši, a to je bilo tudi vse. Vedno pa sem čutila, da je Nekdo nad nami, da nas spremlja, vodi. Vedno sem imela v sebi močno razvit občutek za delati dobro, a obiskovanje verouka se je s 5. razredom zaključilo.« Želela je delati z mladimi Tatjanina velika ljubezen je bila glasba. Obiskovala je glasbeno šolo, kjer se je naučila igrati klavir. Leta so minevala, a želja, da bi delala z ljudmi, še posebej otroki in mladimi, je bila vedno večja. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljano. Ker je bila oddaljenost od doma prevelika, se je po dveh letih šolanja prepisala na šiviljsko šolo v Ajdovščini. Z učenjem ni imela težav, zato je nadaljevala šolanje za konfekcijskega modelarja. A želja pomagati ljudem je bila vedno večja, zato se je vpisala na Fakulteto za socialno delo. Ob bodočem možu znova našla vero »Obdobje od končane osnovne šole do fakultete je bilo zame zelo težko, veliko je bilo preizkušenj, ki so me dodobra zaznamovale. A Bog mi je vedno stal ob strani in poskrbel, da mi je v življenje pripeljal človeka, ki me je preusme-ril nazaj na pravo pot, na pot za Jezusom. To je bil moj mož Milan. Počasi sem spoznavala, kako pomemben je Bog v življenju posameznika in vera v njegovega Sina ter s kakšno nežnostjo in toplino ti lahko na poti pomaga Mati Marija. Le prepustiti se moraš, zaupati in moliti. Po kar nekaj letih zveze sva se začela pogovarjati o poroki, a moja želja je bila, da še prej opravim zakrament svete birme,« Tatjana opiše pomen zveze z možem Milanom. 26-letno dekle v katehumenatu Kot 26-letno dekle se je vpisala v katehumenat. Ko je iskala birmanskega botra, je Milan, takrat še kot njen fant, z veseljem sprejel vabilo. »Na velikonočni ponedeljek aprila 2007 sem prejela zakrament birme, septembra 2007 pa sva se poročila. Bog naju je kmalu obdaril z dvema čudovitima sinovoma, ki sta v najina življenja prinesla veliko veselja. Molitev v družini ni zamrla, še danes, ko sta otroka velika, se skupaj usedemo, zmolimo in pokrižamo ter obiskujemo mašo.« Vabilo za delo z mladimi na Karitas Leto po rojstvu drugega sina leta 2012 jo je poklicala prijateljica in ji povedala, da na Škofijski karitas Koper potrebujejo socialno delavko za vodenje programa Popoldan na cesti, ki je namenjen otrokom in mladim, ki potrebujejo učno pomoč, druženje, pogovor in koristno preživljanje prostega časa. »Vedela sem, da je delo popoldansko, a z možem sva se odločila, da delo sprejmem. Ni bilo enostavno usklajevati dela in družinskega življenja, a ob podpori moža je šlo. Otroka sta z menoj hodila na letovanja in kasneje sta tudi sama postala prostovoljca Mlade karitas. Prostovoljstvo je postalo del njiju, pravzaprav velja rek, da ko je en član družine v Karitas, Karitas postane del celotne družine.« Ko so bila vprašanja večja od odgovorov Vera, prejemanje obhajila in molitev so temelji, na katerih Tatjana gradi svoje življenje. »Bili so trenutki, ko nisem razumela dogajanja okoli sebe in ko so se vprašanja zdela večja od odgovorov. V takšnih trenutkih sem se učila prepuščati Božjemu vodstvu. Danes vem, da me je Bog spremljal tudi takrat, ko ga nisem jasno prepoznala.« Dejavna je tudi v domači župniji Vrhpolje. Z raznimi idejami, izvedbo otroške polnočnice in pestrimi dejavnostmi za otroke in mlade popestri župnijsko življenje. Kot članica župnijskega pastoralnega sveta pomaga, da je župnija živa. Za podporo je hvaležna ostalim članom ŽPS in domačemu župniku Janezu Kržišniku. Mladi so osvojili njeno srce »Mlada karitas Koper pa ima prav posebno mesto v mojem srcu. V mladih in v njihovi iskrenosti in odprtosti vidim upanje za prihodnost. Ko spremljam njihove korake, njihove uspehe in tudi njihove padce, se vedno znova zavem, kako pomembno je, da imajo ob sebi odrasle, ki verjamejo vanje. Če lahko komu pomagam odkriti njegovo vrednost in potenciale, je to zame velik dar,« o ljubezni do mladih pravi Tatjana. »Vedno znova me preseneča njihova pripravljenost pomagati, odprtost za nove izkušnje in srčnost, ki jo pokažejo v odnosu do ljudi v stiski. Kot mentorica imam privilegij spremljati njihovo rast in vidim, da s prostovoljstvom postajajo bolj odgovorni, samozavestni in občutljivi za potrebe drugih.« Ob tem pa pravi, da se tudi sama uči ob njih. Vedno znova opazi, da prostovoljstvo ne spreminja le tistih, ki pomoč prejemajo, ampak tudi tiste, ki jo dajejo. »Zato sem hvaležna, da lahko soustvarjam zgodbo mladih, ki s svojo dobroto in pripravljenostjo pomagajo in gradijo bolj povezano in sočutno družbo. Če bi morala svojo življenjsko pot povzeti v enem stavku, bi rekla: Bog me je skozi ljudi učil ljubezni, skozi preizkušnje zaupanja in skozi služenje hvaležnosti,« sklene Tatjana. Karlo Smodiš

Človek je ustvarjen za odnose, za bližino in za služenje drugemu

Človek je ustvarjen za odnose, za bližino in za služenje drugemu

»Težka obdobja so me oblikovala«

Ogrožena spovedna molčečnost

Najgloblja rana, največja ljubezen

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.