Pred približno štiridesetimi leti so nas, skupino mladih juncev v olivno zelenih uniformah, peljali sadit drevje. Na začetku dolge ravnine smo otrpli od jutranjega mraza poskakali s tovornjaka in se razdelili v pare. Razložili so nam, da bo moral vsak par izkopati dolgo vrsto lukenj in vanje dati sadike. Sonce je počasi plezalo po nebu, tla pa so bila trda. Jasno nam je bilo, da ne bo lahko kopati.

V enem od parov sta bila … – no, recimo jima pametni in ne-
spametni. Prvi je rekel drugemu: »Jaz lahko prej posadim drevesa, preden ti izkoplješ vse luknje.« »To ni mogoče,« je nasprotoval nespametni. »O, pa je. Greva stavit za pivo.« Nespametni je ponudbo sprejel in se lotil dela. Nekaj ur pozneje sta bila oba zadovoljna. Nespametni, ker je dokazal, da je imel prav in ker si je prislužil pivo. Pametni pa je bil zadovoljen, da je imel za ceno enega piva vse dopoldne roke v žepih.

Človek se skozi vso zgodovino trudi, da bi si olajšal delo. Zakaj bi nesel težko breme več kilometrov daleč na ra...