Človek ima dva merilnika časa, koledar in uro. Koledar razdeli čas v dneve, mesece in leta, ura pa v sekunde, ki se zvrstijo v minute, minute v ure, ure v dneve, dneve v tedne, mesece, leta, desetletja, stoletja in tisočletja. Samo človek uporablja uro, kar pomeni, da se zaveda minljivosti. Po Prešernu je to »rabelj hudi«; čas je največji tiran, to je izraz nepopustljive oblasti narave nad človekom. Peščena ura nam najbolj nazorno kaže, kako se prihodnost pretaka v minljivost. Sedanjosti preprosto ni. Pri liturgični molitvi molimo: »Kot teden ta se steklo bo/ življenje naše zemeljsko,/ takrat, Gospod, te prosimo,/ sodnik nam bodi milostljiv.« Čas je neustavljiv in neponovljiv!

Čas! Kako preživljamo čas, mu pripisujemo kakšen pomen ali teče v prazno? Tudi v mrzličnem tekanju – tega je veliko –, ni užitka in nam ne da pravega zadoščenja. Kakovost našega življenja ni odvisna od števila izkušenj, doživetij, srečanj, telefonskih klicev, obiskov, potovanj …
Pomembno je, da vsak trenutek ovred...