Lansko leto sem se nekega oktobrskega popoldneva odpravila na sprehod po bližnjem polju. Hodila sem po svoji običajni poti, ko je kar naenkrat zapihal veter. Z dreves ob stezi se je kot v počasnem posnetku usul dež rumenega in oranžnega listja. Prizor je bil za povrh obsijan s toplim jesenskim soncem. Osuplo sem obstala. Na obraz se mi je prikradel nasmeh. Kako lepo naravo je ustvaril naš Bog! Kako čudovito je, da sem živa in da sem prav v tem trenutku točno tukaj!

Prizor plesa jesenskega listja se je globoko vtisnil vame. In čeprav sem šla potem še nekajkrat na sprehod po tisti poti, se ni nikoli več ponovil. Če je že zapihal veter, se je z dreves usula le peščica listov, ki poleg tega niti niso bili več tako zelo živih barv. Dogodek je bil enkraten. Neponovljiv. Kljub temu je še vedno zelo živ v mojem spominu. Še posebej v teh jesenskih dneh se velikokrat spomnim nanj.

»Človek, ki se ga dotakne lepota, je nov človek, z drugačnim značajem, z mnogo bolj bogatim in raznolikim notranjim ...