Cunami metuljevega krila
Cunami metuljevega krila
»Saj se ne splača. Nič se ne bo spremenilo. Kaj pa lahko naredi posameznik? To pa res ne bo nikomur pomagalo. Naj vsak poskrbi zase. Kaj spet teži in fehta! Saj ga bo itak takoj zapravila za liter ali dim. Delat naj se spravi, saj še ni v letih.« Misli, ki so se lovile pod dežniki na peronu avtobusne postaje deževnega jesenskega zgodnjega popoldneva. V pričakovanju avtobusa je čakajoče, ujete v lastne misli, predramila brezdomka.
»Ali imate morda evro?« je ponavljala vprašanje pred vsakim posebej. »Ne. Ne. Ne. Ne. Ne,« so sledili odgovori. Nekateri morda resnični. Veliko ljudi dandanes v denarnicah nima več drobiža. Drugi kot odgovor na vprašanje, ali mi daste evro, le tega niso želeli, hoteli ali zmogli podariti.
»Nimam,« je sledil odgovor možakarja sredi gruče. Ko se je brezdomka že odpravila naprej, je odgovor nadaljeval: »Imam dva,« in segel v žep. Brezdomka se je nasmejala. Z nasmehom sprejela podarjena dva evra in se zahvalila. Tudi nekaj čakajočim so se kotički ustnic malce dvig...



