Pomlad je čas, ko se narava obarva v najrazličnejše odtenke, ne le v zeleno. Barve cvetja preplavijo polja, pa tudi gozdove in hribe. V okolici Celja je tedaj nekaj hribov obarvanih v rožnato barvo resja. Njegovo lepoto je v pesmi Resje že cveti opeval tudi pokojni Slavko Avsenik. Ena izmed kitic se glasi: »Resje že cvete, ognjeno rdeče je, prebija se skoz' sneg, krasi ves breg.« 

Strma pobočja hribov v bližini Celja spomladi žarijo od drobnih rdečkastih cvetov resja.

Strma pobočja hribov v bližini Celja, sicer porasla z visokimi drevesi, spomladi res žarijo od njegovih drobnih rdečkastih cvetov. Spomladanska resa, kot v pogovornem jeziku včasih tudi pravimo resju, je majhen grmiček, ki uspeva v večjih skupinah in tako popolnoma preplavi pobočja. Resje pogosto najdemo na sončnih legah z redkeje rastočim drevjem, kjer ima dovolj svetlobe za rast. Nežne barve vztrajajo vsaj kakšen mesec, odvisno od vremena. Včasih resje zacveti že v začetku marca, lahko pa šele proti njegovemu koncu ali celo v začetku aprila. A tudi v času, ko ne cveti več, so senčne vzpetine okoli knežjega mesta vredne obiska. Ljubitelji visokih gora tu seveda ne bodo prišli na svoj račun, saj jim celo do 1000 metrov nadmorske višine manjka kar nekaj, a je to popolnoma nepomembno.

Celjska koča in njen skriti cvetoči kotiček

Priljubljeno točko nad Celjem obiskujemo že vrsto let. Znana je po svojem smučišču, ki pa ga tako kot tudi druga nizko ležeča smučišča pesti pomanjkanje naravnega snega, po jeklenici (ziplinu), po možnostih, ki jih ponuja ljubiteljem pohodništva in kolesarjenja, ter na splošno kot točka, ki omogoča preživljanje prostega časa v lepem naravnem okolju. Mi jo radi obiščemo v vseh letnih časih, saj je mogoče tu početi marsikaj zanimivega in je v veselje tudi otrokoma. Pozimi vabi smuka, tudi njena nočna različica, v toplem delu leta sta privlačna poletno sankanje in kolesarjenje, pohodi seveda čez vse leto, podobno je v vseh letnih časih zanimiva učna pot, ki ponuja poučen sprehod …

Pečovniška koča, odlična postojanka ob poti na Grmado. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Nam najljubši je pohod na Grmado, ki vodi mimo prijetne Pečovniške koče. Na njenem 624 metrov visokem vrhu nas pričakajo čudoviti razgledi na bližnje Celje in Savinjsko dolino pa tudi na veliko bolj oddaljene kraje. Pohod najraje začnemo kar iz doline, vzpon običajno traja poldrugo uro. Seveda se vmes podamo še do Celjske koče, kamor pa se seveda lahko pripeljete tudi z avtomobilom. Če nimamo na razpolago prav veliko časa, se tudi mi zapeljemo do nje. Precej položna pot na Grmado, ki prav tako vodi mimo Pečovniške koče, od tu zahteva le približno pol ure zmerne hoje. 

Nad Celjsko kočo je še en primeren cilj, Tolsti vrh. Z njim si lahko potešimo potrebo po gibanju v naravnem okolju, kakšnih razgledov pa z njega ni. Z gozdom prerasli vrh leži nad smučiščem Celjska koča. Med več zanimivimi potmi, ki vodijo na Celjsko kočo, naj omenim še tisto prek Vipote. To je 532 metrov visok vrh, ki se dviga južno od Celja nad levim bregom Savinje. Z njega se odpira lep razgled na mesto.

Ker na svojih pohodih skoraj vedno iščemo kakšno posebnost, smo pred kakšnim letom tudi tu odkrili izredno lep kotiček – strmo, z reso poraslo pobočje. Ob cesti, ki vodi iz Celja na Celjsko kočo, le malo pred njo na desni opazimo kapelico. Tu je mogoče ob cesti pustiti avtomobil, ne da bi s tem koga ovirali, saj je ob njej dovolj prostora za nekaj vozil. Mimo kapelice vodi v hrib ozka stezica. Še preden prispemo na greben, smo že ujeti v preprogo resja. V času cvetenja je seveda najlepša. Ko se sprehodimo po grebena, lahko na strmem pobočju pod seboj opazujemo cvetoče razkošje. Če je obsijano s soncem, je še toliko lepše.

Ko se sprehodimo po grebena, lahko na strmem pobočju pod seboj opazujemo cvetoče razkošje.  

Razgledni Srebotnik

To je hrib, ki je znan domačinom, sicer pa ne prav mnogim iz drugih koncev Slovenije. Ko parkiramo ob gozdni cesti nad Štorami in se začnemo vzpenjati po strmem kolovozu, si skoraj ne moremo zamisliti, da bomo tudi tu že kmalu stali sredi cvetja. Le nekaj minut hoje in odpre se pogled na strmo pobočje nad nami, kjer se med redkimi borovimi drevesi bohoti resje. S kolovoza, po katerem se vzpenjamo, lahko opazujemo lepote narave nad seboj, kaj kmalu pa se nam v ozadju pokaže še vrh Srebotnika.

Z vrha Srebotnika, do koder vodi lepa, a na nekaj mestih izpostavljena pot, se razprostira čudovit razgled. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Označena pot vodi naprej po kolovozu, vendar vmes opazimo neoznačeno potko, ki je speljana naravnost skozi resje. Če se tu znajdemo v času njegovega cvetenja, je skoraj nemogoče, da nas ne bi zamikala in nas pripeljala med tisočere cvetove, mogočna kamnita stena nad nami pa prikliče del občutkov, kakršne sicer doživljam ob obisku gora, katerih vrhovi se dvigajo nad gozdno mejo. Ko prispemo do konca preproge resja, nas pričaka lesena klopca, kjer se lahko odpočijemo in razgledamo. Tako na svet pod seboj kot tudi na steno nad nami.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 3/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.