Kobilice in leteče mravlje

»Ste poskusili kobilice?« je vprašala Sofia. »Seveda,« se je oglasil svetlolasi Urs in s trdim nemškim naglasom povedal, da so mu jih včeraj potresli po pici in da so bile prav prijetno hrustljave. Drugi smo bili tiho, z mešanico začudenja in odpora smo vihali ustnice. »Lažje jih boste spravili po grlu, če jim odtrgate noge,« je svetovala Sofia. Še bolj smo zavihali ustnice in kremžili obraze. »Noge se zatikajo in praskajo po grlu, trup pa gre gladko dol,« je nadaljevala. »Ne, to pa ne,« je nasprotoval Urs, »prav noge so bile najokusnejše.«

Kobilice, »chapulines«, skupaj z drugimi žuželkami in črvi bogatijo mehiško gastronomijo že iz predkolumbovskih časov.

Kobilice, »chapulines«, so bogate z vitaminoma B1 in B12 in lahko prebavljive. Skupaj z drugimi žuželkami in črvi bogatijo mehiško gastronomijo že iz predkolumbovskih časov. Postrežejo jih kot prigrizek, marinirane v limeti, začinjene s čilijem, popečene s česnom. Gledalcem na tekmah v rokah šelestijo vrečke z arašidi in kobilicami.

Nabiralci kobilic se na delo odpravijo v ranem jutru. To je čas, ko so kobilice še okorne, imajo otrdele sklepe in ne morejo skakati. Gospodinje jih skuhajo v zelo vroči vodi, odcedijo in popražijo. Včasih so jih nabirali samo v naravi, zdaj jih gojijo na farmah in so na razpolago vse leto. Po treh do štirih mesecih se iz jajčeca razvije in dozori odrasla žival, primerna za prehrano in prodajo. Beljakovinski kulinarični razvrat s slastnimi kobilicami si radi privoščijo tudi v Združenih državah Amerike. Jih bodo v roke vzeli tudi evropski kuharski mojstri? Nekateri nutricionisti jih slavijo kot superživilo, ker so bogate s kalcijem, magnezijem in vitamini B in vsebujejo do 70 odstotkov visokokakovostnih beljakovin.

Prodajalka posušenih kobilic. FOTO: Dora Otoničar

Daleč na jugu ležečo Oaxaco, eno od zveznih držav, ki skupaj sestavljajo Mehiko, oblivajo na zahodu vode Tihega oceana, sicer pa je to mehiška kulinarična prestolnica. Pravzaprav je prestolnica njeno skoraj istoimensko glavno mesto (polno ime je namreč Oaxaca de Juarez), po številu prebivalcev primerljivo z Ljubljano. 

Protagonistke nekaterih receptov so leteče mravlje. »Nabiral jih je že moj ded,« se je pohvalil branjevec. Iz objema postelje se je bilo treba dvigniti ob dveh ali treh ponoči, zajahati osla, mulo ali konja in oditi v temo. Enkrat ali dvakrat na leto mravlje zapustijo gnezdo in zlezejo iz razpok v tleh. Na plano prigomazijo po prvem dežju na začetku deževne dobe. Nabiralci si obujejo visoke škornje, se opremijo z vrečkami in vedri in pazijo, da se jim krilate agresivne rdečerjavke pred smrtjo ne bi maščevale z bolečim pikom. Še žive vržejo na vročo ploščo in jih prepražijo, pri čemer jim krila in noge odpadejo. V terilniku jih strejo, dodajo čebulo, česen in seveda čili ter naredijo omako. Med sezono mravelj se iz vseh hiš širi enak vonj. Suhe mravlje pospravijo za ozimnico, nekateri jih zmeljejo, viške prodajo. Mravlje so dražje od kobilic, prodajne cene namreč vključujejo tudi nočno delo in tveganje bolečih pikov.

Vrsta agave espadin zraste že v 8 do 10 letih. Divje agave, iz katerih so nekoč pridelovali mezcal, potrebujejo veliko več časa. FOTO: Dora Otoničar

Mesto Benita Juareza

V Oaxaco, ki leži dobrih 1500 metrov nad morjem, sva prišla iz Pueble, ki leži še približno 600 metrov višje. Šest ur so mimo nas drseli hribčki in doline, posejani s stebli in debli kaktusov, ko smo se spuščali proti »Oahaki«, kakor se ime izgovori. Na avtobusni postaji sem v Uber odtipkala ime rezerviranega prenočišča in aplikacija je pokazala, da bo treba čakati dolgih 45 minut. Nejeverno sva poslušala taksiste, ki so trdili, da Uber tu ne deluje. Avtomobil na aplikaciji je miroval, dolgih deset minut se ni premaknil z mesta in začela sva verjeti taksistom. Turizem je v Oaxaci znaten vir dohodka in taksistom se je uspelo otresti konkurence.

Kolonialno mesto so v 16. stoletju zasnovali v obliki šahovnice s kvadratnimi bloki in portali na vseh štirih straneh mesta. Iz osrednjega trga se na vse strani harmonično širijo meščanske hiše in ulice. Stavbe so nizke, zidovi pa debeli, da lahko kljubujejo pogostim potresom.

Apnenčaste formacije Hierve el Agua spominjajo na turške Pamukkale. FOTO: Dora Otoničar

Zgodovinsko jedro je na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Območje današnje doline Oaxace in okolico so naselili avtohtoni Zapoteki verjetno že okrog 1000 let pred našim štetjem. Visoko razvita civilizacija Zapotekov je poznala pisavo, umetniško so se izražali v keramiki in bili mojstri v izdelovanju obrednih vrčev in vaz. Znali so obdelovati kovine, kamen in les. Zapoteški jezik se je kljub intenzivni evangelizaciji in asimilaciji ohranil, a govori ga le še starejša generacija, mladina govori španščino. Najpomembnejši Zapotek je brez dvoma nekdanji predsednik Republike Mehike, Benito Juarez, ki je vodil boj proti Francozom pod Napoleonom III. in proti Habsburžanu, ki je znan kot Maksimilijan I. Mehiški, vsiljenemu mehiškemu cesarju, ki so ga Mehičani leta 1867 postavili pred vojaško sodišče in ga ustrelili.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 3/2025. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.