David Christopher Schindler je eden najprodornejših katoliških filozofov našega časa. Na inštitutu Janeza Pavla II. v Washingtonu predava metafiziko in antropologijo, ureja revijo Communio, prevaja in piše. V svojih delih se ukvarja predvsem z vprašanji razuma, svobode in politike. Krvno je povezan tudi z našo domovino – med njegovimi predniki so Slovenci, ki so se v ZDA priselili pred drugo svetovno vojno.

Gospod Schindler, ena izmed ugotovitev, ki mora bržkone stati na samem začetku vašega filozofskega premlevanja, je, da naše, moderno videnje in razumevanje sveta ni samoumevno, nevtralno ali edino možno, ampak da je bistveno drugačno od tistega, ki bi ga lahko imenovali predmoderno ali klasično – da je še kako drugačno od pojmovanja, ki ga je nezavedno nosil slehernik izpred nekaj stoletij. Kako ste se začeli tega zavedati in kako bi razložili razliko?

Verjetno bi lahko ves preostanek časa porabila za to vprašanje. Kot prvo: težko je najti pravo ime za to. »Predmoderno« se sliši, kot da gre za zgodovinsko obdobje. In seveda ni bilo pred določenim časom vse dobro, po njem pa slabo. Nekateri mislijo, da oznake »predmoderno« in »moderno« namigujejo ravno na to, ampak – morda je najbolje o tem misliti tako: če se modernost definira kot prelom s podedovanim, tradicionalnim pojmovanjem, dá to modernosti določeno vsebino. Gre za zelo jasno, točno določeno pojmovanje stvari. In nasprotje temu ni zgodovinsko, ampak tradicionalno, podedovano gledišče. To je modrost vekov, klasična tradicija, ki je bila prevzeta v Cerkev in jo je ta na pomembne načine preoblikovala; ni je zavrgla, ampak izpopolnila.

Nekateri mislijo, da oznake »predmoderno« in »moderno« namigujejo na to, da je bilo pred določenim časom vse dobro, po njem pa slabo.

Za ta kontrast sem se začel zanimati predvsem iz dveh razlogov. Eno je vpliv mojega očeta, ki je bil prav tako filozof in teolog in je bil zelo predan vprašanju klasičnega pogleda na resničnost. Občutljivosti za to vprašanje sem se tako naučil od njega, pa tudi iz izobrazbe. Študiral sem v programu »velikih knjig« – mislim, da gre za edinstveno ameriško stvar, neke vrste dopolnilno izobraževanje, pri katerem se bere klasična besedila. Pretreslo me je, kako se je moja domišljija ob tem branju preoblikovala in mi odkrila stvari o sodobnem svetu, ki jih sicer ne bi mogel videti; odtlej sem ga zmogel videti z gledišča, ki je predhajalo konvencionalne kategorije, v katerih sem odrasel.

Kako bi označil omenjeno nasprotje? Klasično tradicijo lahko opišemo kot neke vrste krščanski neoplatonizem: kot razumevanje, da ima vse vesolje določeno razumljivost in red. Razumljivost in red pa ima zato, ker je bilo ustvarjeno od popolnoma velikodušnega Boga. Izvor vseh stvari je torej velikodušnost, zato ima svet neke vrste žarečo razumljivost, spoznavnost, in se obstoječe stvari nekako spontano skladajo skupaj. Čeprav obstaja možnost nasilja in nereda, gre pri tem vedno za sprevrženost nečesa bolj temeljnega, temeljnega reda, ki je vgrajen v stvari. To bi bilo klasično gledišče, ki ga imenujem tudi simbolno, simbolno v etimološkem smislu, da so torej stvari vržene skupaj (gr. symballein) in se posledično skladajo, spadajo skupaj. Gre za simfonijo različnih resničnosti. 

Klasično tradicijo lahko opišemo kot neke vrste krščanski neoplatonizem: kot razumevanje, da ima vse vesolje določeno razumljivost in red.

In ko je bilo takšno pojmovanje zavrnjeno, da bi začeli na novo, s pogoji človeka samega in na osnovi njegove lastne moči, se je hkrati zgodilo radikalno preoblikovanje gledišča: stvari smo začeli pojmovati kot objekte moči, instrumente moči. In to implicira pogled na resničnost, ki je nasproten simbolnemu – zanj sem začel uporabljati besedo »diaboličen«. Etimološko to pomeni, da so stvari razklane in neusklajene druga z drugo. Kot da imamo radikalno posamezne koščke resničnosti, ki nimajo naravnega, normalnega, spontanega mesta druga ob drugi, ampak so temeljno neusklajene in posledično brez pomena čemurkoli izven sebe, dokler niso uporabljene za projekte z določenim namenom. Ti projekti bodo vedno imeli neke vrste zunanjo motivacijo, ki bo stvari postavila v red, nekakšen skriti namen, ki jih na koncu reducira na lasten interes.

Prvo pojmovanje torej v osnovi vidi, priznava red, ki ga vsake toliko zmotijo motnje, za drugo pa red sploh ne obstaja, pač pa vidi v svetu neko temeljno tekmovanje in nasilje, ki je vgrajeno v stvari in v katero je morda mogoče vnesti trenutke reda, vendar so ti vedno hipni in skrivajo za seboj senco nekega namena, ki na površini ni takoj viden.

Kako bi povprečnemu sodobniku odkrili to razliko?

Najbrž ni enega odgovora, ki bi deloval za vse. Ena najbolj prepričljivih reči je po mojem izkušnja lepote, ki vzbuja čudenje nad stvarmi. Vsi prepoznavamo, da si želimo take izkušnje, to je nekaj univerzalnega. Občutje potrebe po lepoti in veselju. In v predstavi, da je svet ustvarjen od velikodušnega Boga, je nekaj privlačnega. Tudi če tega ne verjamemo, se moramo vprašati, zakaj bi nas to privlačilo, če nismo v nekem smislu ustvarjeni za to. 

Ena najbolj prepričljivih reči je po mojem izkušnja lepote, ki vzbuja čudenje nad stvarmi.

To je eden od načinov, s katerim lahko razkrijemo izkušnjo posameznika; privlačnost luči vere je gotovo najmočnejša. Ima pa to tudi značilnost daru; ko odpremo srce neke osebe s premislekom o pretekli izkušnji, ta postane bolj sprejemajoča za dar vere. In mislim, da če ne gre za vero v Kristusa, v Cerkev, na koncu ta vizija ne bo privlačna na način, da bi resnično spremenila tvoje življenje in te spodbudila, da bi pristopal k svetu na drugačen način – imajo pa ljudje različne poti do tod.

Zelo pomembna pa je še ena reč, in sicer danes morda bolj kot kadarkoli: branje klasičnih besedil. Res se moramo učiti o tem in spoznati, da jih moramo preučevati in brati na načine, ki v preteklosti morda niso bili tako pomembni. Nekdaj nam je bilo ogromno prinesenega na pladnju prek naše kulture in načina življenja, ki nas je obdajal, tako da smo, četudi sami tega nismo razumeli, nekaj luči, nekaj vpogleda v te pomembne stvari prejemali že samo iz kulture okoli nas. A to je v veliki meri izginilo. Mislim, da je neverjetno hitri vzpon spleta in nekakšne kiber kulture skoraj onemogočil, da bi, vsaj brez da bi se študijsko poglobili v to, videli posledice iz vere napajajočega se pogleda na resničnost. Zato je učenje danes tako pomembno in zahteva predane učitelje ter institucije, ki bi spodbujale neke vrste obnovitev preteklosti.

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v Slovenskem času (št. 178).