»Odgovornost države za zagotovitev ter razvoj svobodnega tiska, vključno z RTV, je še posebej poudarjena prav v času ponovne graditve demokratičnih institucij v novi slovenski državi, ki je podedovala številne in močne prvine nedemokratične politične kulture, ki so predstavljale ustavne in dejanske temelje enopartijske oblasti na območju bivše Jugoslavije. Zato so še vedno lahko prisotni občutki tesnobe in strahu pred oblastjo, ki se pri novinarjih lahko izražajo v obliki (samo)cenzure, pri javnosti pa v obliki politične apatičnosti in odtujenosti.« 

Čeprav je od takrat minilo že več kot trideset let in bi pričakovali, da bo ta zapis dobil arhivsko patino, lahko vsak dan znova spoznavamo, da ni tako. Ravno nasprotno, zdi se, da se nam ustavno zagotovilo o svobodi izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja vedno bolj izmika. Lahkotnost, s katero bi nekateri drugače mislečim prepovedali ali jim vsaj omejili svobodo govora, je nadvse boleča. Tragična, pravzaprav. Še posebej, če se zavedamo, da brez svobode mišljenja in svobode govora tudi ni demokratične, svobodne družbe, ki išče ravnotežje v raznolikosti posameznikov na način, da to ravnotežje prinese blagostanje in prosperiteto vsem, ki jo sestavljajo.

Zdi se, da se nam ustavno zagotovilo o svobodi izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja vedno bolj izmika.

Problem svobode govora seveda ni samo slovenski. Kot se je izkazalo, so levičarske ideologije »ugrabile« družbena omrežja ter jih podredile neverjetni cenzuri in algoritmom, ki so načrtno izločevali vse, kar se ni skladalo z njihovimi miselnimi vzorci. To se je jasno pokazalo, ko je Elon Musk kupil Twitter in odpustil cenzorske službe. Svet nenadoma ni bil več tako idejno monoliten, kot se je zdel prej. Da so se posluževali tovrstne cenzure, je pred kratkim priznal tudi lastnik Facebooka. Toda čeprav se z vprašanjem svobode govora in njegovo mejo ukvarja ves svet, še posebej po krepitvi vpliva družbenih platform, kjer lahko vsak človek, ki ima pametni telefon ter dostop do interneta, postane sooblikovalec javnega mnenja, je to vprašanje v Sloveniji še toliko bolj pereče. 

V vseh teh desetletjih, ko imamo samostojno državo, namreč nismo uspeli zagotoviti odprtega, pluralnega prostora, kjer bi imeli enakopravno pravico sobivanja različni pogledi na svet. Dediščina nedemokratične politične kulture je silno močna, tudi zato, ker njeni nosilci dejansko niso nikoli sestopili z oblasti. Nikoli se niso odpovedali medijskemu monopolu, vsak poskus vzpostavitve njegove pluralnosti so z vsemi silami minirali, tudi z zlorabo zakonodajnih procesov ali najvišjih pravosodnih organov.

Prav zato je v javnem prostoru še vedno močno zasidrana (samo)cenzura, o kateri je pred tridesetimi leti govorilo ustavno sodišče. Vsak novinar osrednjih medijev namreč zelo dobro ve, čeprav morda le na najbolj nezavedni ravni, da bo njegova poklicna pot zapečatena, če ne bo mislil in govoril tako, kot od njega pričakujejo dediči nedemokratične kulture. Enako velja tudi za večino družbenih podsistemov, ki vsako odstopanje od (skrajno) levičarskega zagovarjanja sveta razglašajo za sovražni govor ter pozivajo, da se take ljudi izloči ali onemogoči. Prav pod pretvezo sovražnosti bi želeli omejiti svobodo govora vsem, ki mislijo drugače. Človek njihovo držo skoraj lahko razume. Ideje, ki jih zagovarjajo, praviloma ne zdržijo kritičnega soočenja, prav tako ne razumnega argumenta, pa naj si gre za razne teorije spola in ideje o pravičnem socializmu ali pa zlagane spomine na zlate čase, po katerih hrepenijo senilni jugonostalgiki ter miselno nekritični mladi.

Prav pod pretvezo sovražnosti bi želeli omejiti svobodo govora vsem, ki mislijo drugače.

Dejstvo je, da brez svobode izražanja ne more biti nobene svobodne družbe. Kdor zatira to svobodo s katerim kolim izgovorom, je tako ali drugače vedno na liniji s tem ali onim totalitarizmom. Zato niti ne čudi, da se tisti, ki bi celo zakonsko predpisovali cenzuro in kaznovanje kritično mislečih, z nostalgijo obračajo k preteklemu totalitarnemu sistemu ter v njem vidijo ideal, ki bi se mu želeli približati. Pri tem jih niti malo ne vznemirja, da je bil to sistem, ki se sistematično kršil človekove pravice in njegovo dostojanstvo.

Prebrali ste del članka, ki ga v celoti lahko preberete v Slovenskem času (št. 178).