To je priznanje moči besede kot začetka vsake človeške dejavnosti. Zato so tako bedasti argumenti, kot je ta, da se je npr. holokavst začel z besedami in da je treba, če se holokavst lahko začne z besedami, nekatere besede prepovedati. Samo besede, ki napeljujejo na kaznivo dejanje, ki pa je kaznivo zaradi svojih snovnih učinkov, je smiselno prepovedati.

Svoboda je pravica do napak.

Nekatere ideje so dobre, druge slabe. Karl Popper je zapisal: »Svoboda je pravica do napak.« Če družba ne dovoli, da slabe ideje obstajajo v javnem prostoru, jemlje tudi možnost, da jih prepoznamo kot slabe. Soočenje idej je možno na več načinov: z nasiljem, z represijo ali pa – najceneje in najbolj učinkovito – z argumenti. Ko ideje ostanejo besede, ne potrebujejo ne orožja ne represije, saj jih lahko premagamo z boljšimi idejami.

Brez svobode govora ni napredka. Napredek pomeni spremembo, sprememba pa pogosto ogroža tiste, ki imajo od obstoječega stanja koristi in bi ohranili politične, ekonomske in kulturne interese. Zato Goljat praviloma zagovarja cenzuro, David pa svobodo govora. Šibkejša stran nima vojske, policije, sodstva ali finančne moči, svojo edino resnično moč črpa iz svobode govora. Zato se v Sloveniji danes levica postavlja proti svobodi govora, demokratične sile pa zanjo.

Zakon in nesvoboda

V zadnjih letih se je ta dinamika preselila v digitalni prostor. Manjšine, ki so se uprle prevladujočim ideologijam, so našle glas na platformah, kot je Twitter. Ko je Elon Musk kupil Twitter, je dejal: »Zdaj je vsak svoj medij.« In imel je prav. Internet je spremenil medijski ekosistem. Če je bila prej moč komuniciranja skoncentrirana v rokah peščice medijskih hiš, ki so odločale, kaj je vredno objave, zdaj vsak posameznik lahko doseže milijone ljudi. To prinaša svobodo, a tudi izzive. Demokracija je bila narejena za okoliščine, kjer ima vsak človek en glas, nima pa vsak človek enega medija. Kako odgovorno glasovati, so ljudem povedale elite z dostopom do medijev.

Demokracija je bila narejena za okoliščine, kjer ima vsak človek en glas, nima pa vsak človek enega medija.

Predlog novega Zakona o medijih v Sloveniji je šolski primer tega, kako birokratski aparat ne razume narave sodobne medijske krajine. Zakon skuša nove medije – bloge, podkaste, družbena omrežja – stlačiti v kalup starih medijev. Namesto da bi priznal, da živimo v popolnoma drugačni medijski resničnosti.

V svobodni državi za zakon o medijih zadostuje en sam člen: »Mediji so svobodni.« Vse, kar pride za tem, so omejitve svobode govora. Ko enkrat začnemo dodajati klavzule o »odgovorni rabi svobode«, o »zaščiti občutljivih skupin«, o »omejevanju škodljivih vsebin«, smo že na poti k omejevanju svobode govora. Omejevanje govora, bodisi neposredno s strani države bodisi posredno preko pritiskov na internetna podjetja, kot se je tega lotila Evropska unija, ni rešitev. Resnica ne potrebuje zaščite pred lažmi – resnica potrebuje prostor, kjer se lahko dokaže kot resnica. Potrebuje pa laž zaščito pred resnico.

Kristjani in svoboda

A svoboda govora je več kot pravica. Za kristjane je tudi odgovornost. Odgovornost, da s svojim govorom razlikujemo dobro od slabega, kar sta nam priborila Adam in Eva. Svoboda ni izgovor za sovraštvo, žalitev ali manipulacijo. Apostol Pavel v Pismu Efežanom piše: »Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa.« Deset zapovedi terja: »ne izgovarjaj po nemarnem imena gospoda, svojega Boga« ter »ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!« Pravica do svobode govora je bila v civilne dokumente zapisana v časih, ko so bili ljudje še verni, ko so se v glavnem sami od sebe držali teh pravil. In še marsikaj v ustroju demokratičnih sistemov je bilo postavljeno za krščanske ljudi. Tudi zato so demokracije zdaj v krizi.

Svoboda govora je za kristjane je tudi odgovornost, da s svojim govorom razlikujemo dobro od slabega.

Svobodo govora torej izkoristimo za širjenje resnice, za vljudno in spoštljivo razpravo ter za dobronamerno izmenjavo idej. Le tako bomo svobodo govora resnično upravičili – ne kot pravico, temveč kot dar in dolžnost.

Članek je bil objavljen v Slovenskem času (št. 178).