Leto 1917 je bilo leto nemirov, ko je še divjala prva svetovna vojna, obenem pa so se razvnemala trenja znotraj ruske družbe. Vse to se v romanu Olge Lossky Revolucija sveč razrašča v članih iste družine, medtem ko v samostanu nastaja nova ikona, ki je pravzaprav rdeča nit celotnega romana.

Ikona vstajenja

»Da bi le bilo vstajenje!« je prosila pobožna mati Nadežda Ignjatevna, ko je med obiskom večernic opazovala ikonostas in razmišljala o tem, katera ikona ga bo dopolnila. Ikono vstajenja, ki simbolizira tisto, kar bo preživelo, v samostanu ustvarja oče Grigorij, ikonopisec, ki ga je osebna stiska pripeljala v samostan in se večkrat znajde pred vprašanjem smisla svojega bivanja, na katero mu odgovarja predstojnik samostana. V svoje delo je tako zatopljen, da ga novice o tem, kaj se dogaja zunaj, pretirano ne vznemirjajo, dokler nemiri ne dosežejo samostana.

Razdvojena ruska družba

Nadežda Ignjatevna, poročena mati petih...