Te dni, ko sem se tudi uradno poslavljal s položaja urednika Družinine mesečne priloge Slovenski čas, sem med drugimi vprašanji dobil tudi že prej večkrat slišanega o razmerju med preteklostjo in prihodnostjo kot (mojih) novinarskih in uredniških temah. Marsikateremu, zlasti mlajšemu opazovalcu se namreč zdi, da se katoličani na splošno, katoliški mediji še posebej, Slovenski čas pod mojim uredniškim vodstvom pa prav izrecno (pretirano) ozirajo v preteklost na račun prihodnosti. Kakšno bi bilo torej pravo razmerje med pisanjem/govorjenjem o preteklosti in prihodnosti? Ali (katoliško) vztrajanje pri temah iz preteklosti ne pomeni tako rekoč samodejno, da pristajamo na manjšo moč pri oblikovanju želene prihodnosti? Vsekakor legitimno in nujno potrebno vprašanje, na katero je gotovo mogoče odgovoriti z različnih zornih kotov.

In te dni sem se živo spomnil odgovora z zornega kota, ki mi ga je v intervjuju za Družino pred dobrimi šestnajstimi leti ponudil eden najodličnejših poznavalcev slo...