Zavetnik: proti vročici, arheologov

Atributi: papeški dvojni križ, knjiga, model cerkve

Bolj zanesljive podatke o Damazovi življenjski poti lahko začnemo spremljati šele potem, ko je postal diakon svojemu predhodniku papežu Liberiju. Spremljal ga je v izgnanstvo, kamor ga je poslal cesar Konstantin zaradi sporov z arijanci. Po Liberijevi smrti leta 366 je večina rimske duhovščine in ljudstva izvolila za papeža Damaza, arijanci pa so za protipapeža postavili diakona Ursina. Razkol in nasprotovanje papežu Damazu je trajalo dolga leta, prihajalo je tudi do hudih pouličnih bojev v Rimu, v krvavih prepirih je umrlo več kot sto ljudi. Ursina je dal cesar Valentinijan I. izgnati v Galijo, vendar se je od tam kmalu vrnil in razmere so se še zaostrile, tako da so Damaza celo po krivem obtožili umora, a ga pozneje na sinodi oprostili. Papež Damaz se je tako ves čas svojega pontifikata bojeval s hudimi težavami, zlasti proti krivim naukom in zmotam, ki so se širili po cesarstvu. Prizadeval pa si je tudi, da je dvigal moralo med klerom in od poročenih klerikov zahteval popolno zdržnost, ker je »božji služabnik dolžan, da ostane vedno čist«. Njegova najpomembnejša »poteza« pa je prav gotovo bila, da si je za svojega tajnika izbral učenjaka sv. Hieronima ter mu naročil, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Hieronim je delo nadaljeval tudi po Damazovi smrti in tako je nastal splošno razširjeni in rabljeni prevod Vulgata, ki ga je tridentinski cerkveni zbor leta 1546 razglasil za avtentičnega in se uporablja še danes. V Damazovem času se je dokončno utrdil tudi nauk o Sveti Trojici, veroizpoved je dobila svojo sedanjo veljavno obliko, obogatil je liturgijo z ureditvijo cerkvenega leta in določil kanon (seznam) svetopisemskih knjig. Veliko je storil za utrditev papeštva v Rimu, pridobil apostolskemu sedežu veljavo ter postavil definicijo primata. Zelo je častil mučence in se pri tem izkazal kot pesnik, saj je zanje sestavil vrsto epitafov (nagrobnih napisov), t. i. »Damazove napise«. Dal je urediti podzemna grobišča in spet odprl katakombe, ki jih je dal cesar Dioklecijan zazidati. V njegovem času se je uveljavil škofijski sedež v Emoni (Ljubljani). Še dandanes nanj spominjajo številne stavbe in ustanove v Rimu.

Ime: Izhaja iz latinske besede adamas, ki pomeni »diamant«.

Rodil se je okoli leta 305, po nekaterih (bolj verjetnih) virih v Rimu, po drugih pa v kraju Idanha-a-Velha v Španiji,
umrl pa 11. decembra 384 v Rimu.

Družina: Damaz je bil sin španske družine, ki je živela v Rimu. Njegov oče Anton je bil duhovnik pri cerkvi sv. Lovrenca v Rimu, materi pa je bilo ime Lavrencija. Vemo, da je imel sestro Ireno.

Sodobniki: cerkveni učitelji in svetniki: Bazilij Veliki, Gregor Nazianški, Gregor iz Nise, Ambrož, Hieronim, Hilarij iz Poitiersa.

Zavetnik: arheologov, priprošnjik proti vročici.

Upodobitve: Večinoma je upodobljen s papeškim dvojnim križem, pogosto tudi s knjigo, ki ima napis Vulgata, ali z modelom cerkve. Včasih mu je dodan tudi diamantni prstan (izvor njegovega imena).

Goduje: 11. decembra.